Osrednji mediji nas še kar naprej zasipajo z »novicami« o tem, kako napreduje proces menjavanja tretje Janševe vlade. Gre za postopek, ki se mu uradno reče konstruktivna nezaupnica. Sam ta izraz, ki je sicer terminus technicus, deluje v tem kontekstu močno zavajajoče, saj v početju aktualne levičarske opozicije dejansko ni prav ničesar konstruktivnega.
Rečemo lahko, da tako destruktivne opozicije še ni bilo v vsej zgodovini samostojne Slovenije. Drži, da v preteklosti tudi sedanja največja vladna stranka, ko je bila še v opoziciji, marsikdaj ni bila ravno zgled konstruktivnosti. Vendar pa početje strank, ki so bile do začetka lanskega leta na oblasti, pomeni povsem novo dimenzijo. Le-te dosledno napadejo malone vsak vladni predlog. To velja celo za ukrepe, namenjene zajezitvi epidemije novega koronavirusa. Glede tega je Slovenija dejansko unikum v Evropski uniji. Tako je zaradi srditega nasprotovanja opozicije skupaj z velikim delom civilne družbe in celo nekaterimi institucijami (še posebej se je angažirala informacijska pooblaščenka) naša država med zadnjimi v Evropi dobila aplikacijo za zaznavanje izpostavljenosti virusu. Spomnimo se: prvaki teh strank so se praktično hvalili, češ da tega ne uporabljajo. Ali pa kampanja Socialnih demokratov za »šolo brez mask«, čeprav se je izkazalo, da so bile prav šole eden glavnih izvorov širjenja okužb. Tiste, ki so kršili vladne odloke in niso spoštovali ukrepov, so razglasili za junake, oni med njimi, ki so bili zaradi takšnega početja kaznovani, pa za žrtve oblastne represive. In potem se čudimo, da je cena drugega vala epidemije, merjena v človeških življenjih, tako zelo visoka!
In ta opozicija sedaj napoveduje, da bo »tokrat pa zares« vložila nezaupnico. Čeprav še vedno nima dovolj glasov za zamenjavo vlade. Pri tem je nenavadno, da se, še preden je njihov trenutni pretendent na mesto predsednika vlade sploh preizkusil svojo srečo v parlamentu, že omenjajo novi potencialni kandidati na mandatarja. Kot da bi bili ti le nekakšen »potrošni material«, ki je mogoče ob prvi priliki zamenjati in zavreči.
Dominantni mediji ves čas ustvarjajo podobo, kot da gre pri vseh teh peripetijah za normalen parlamentarni boj. Kakor da bi bili predsedniki strank koalicije KUL dejanski politični »playerji«. Tako nam vsak dan posredujejo izjave Karla Erjavca, Tanje Fajon, Marjana Šarca, Alenke Bratušek, Luke Mesca. In iz njihovih ust poslušamo vselej ene in iste puhlice o tem, kako se bo, če Janša obstane na oblasti, praktično podrl svet. Gre namreč za ljudi, ki do sedaj niso premogli ene izvirne misli, ene izvirne ideje. Zato lahko igrajo samo vlogo političnih marionet, s katerimi upravljajo drugi.
In prav to je tisto, kar nam skušajo ti mediji, ki od vsega začetka aktivno sodelujejo pri sesuvanju Janševe vlade, prikriti. Namesto da bi se ukvarjali z marionetami, bi se morali obrniti na dejanske režiserje iz ozadja, se pravi na ljudi tipa Gregor Golobič. Oni so namreč tisti, katerih vlogo bi bilo treba izpostaviti. Ti namreč v zakulisju sprejemajo odločitve o vseh ključnih potezah tranzicijske levice. Oni novačijo potencialne mandatarske kandidate. Omenjeni »kulovci« so zgolj izvajalci, ki morajo izpolnjevati njihova navodila. To politično zakulisje je tisto, ki mu je vlada gromozanski trn v peti, saj se boji, da bi ji uspelo prekiniti finančne tokove, s katerimi se napajajo njegova omrežja in vzdržuje njegova klientela. In prav to zakulisje obvladuje tudi večino medijev. Zato ni naključje, da želijo ti na vsak način prikriti prave razloge za rušenje aktualne vlade.
Avtor: dr. Matevž Tomšič
Prvotno objavljeno tukaj.
