V slovenskem političnem zakulisju je završalo po objavi domnevnega internega sporočila, ki naj bi razkrivalo taktiko dela opozicijske levice. V njem je zapisano, da naj bi se na sestanku strank dogovorili, da bodo na vsaki seji uporabljali isto strategijo: ne glede na temo razprave naj bi jo prekinjali, ponavljali iste stavke in ustvarjali vtis, da v državi ni več demokracije, svobode govora in pravne države. 

Sporočilo je razkrila in objavila poslanka Resnice – Katja Kokot.

Če je sporočilo pristno, gre za precej neposreden vpogled v politično kuhinjo, kjer naj bi bilo pomembnejše ustvarjanje občutka krize kot pa vsebina razprave.

V sporočilu med drugim piše, da je treba ob vsakem odvzemu besede ponavljati, da gre za “napad”, ob tem pa uporabljati besede, kot so “fašizem”, “uničevanje demokracije” in “konec svobode govora”. Namen naj bi bil jasen: javnost mora dobiti občutek, da je država zdrsnila v izredno stanje.

Najbolj pomenljiv del zapisa pa je tisti, kjer avtor domnevnega sporočila omenja medije. Po navedbah iz sporočila naj bi imeli zagotovljeno, da bodo mediji prikazali “zgolj naš napad”, ne pa celotnega konteksta dogajanja. Z drugimi besedami: politični incident naj bi bil vnaprej pripravljen, medijski učinek pa naj bi bil pomembnejši od dejanskega dogajanja v parlamentu.

Gre za taktiko, ki jo gledalci slovenskega političnega prostora dobro poznajo. Najprej oster nastop, nato prekinjanje seje, nato obtožbe o diktaturi, potem pa še medijski val, v katerem se politični nastop predstavi kot boj za demokracijo.

Kritiki opozicijski levici očitajo, da se je odločila za sistematično nagajanje. Ne zato, ker bi želela vsebinsko razpravo, ampak zato, da bi pri ljudeh ustvarila občutek, da je v državi konec svobode in demokracije. Če ni mogoče zmagati z argumenti, levica ustvarja krizo. Če krize ni, se jo politično zaigra.

Domnevno sporočilo je zato toliko bolj nerodno, ker ne kaže na spontan politični odziv, ampak na amatersko pripravljeno strategijo. Namesto resne opozicijske drže naj bi šlo za navodila, kako sprožiti incident, kako uporabiti znane fraze in kako poskrbeti, da bo javnost videla samo tisti del zgodbe, ki koristi politični strani.

Že sama vsebina sporočila odpira pomembno vprašanje: koliko političnih kriz, ki jih spremljamo v javnosti, je dejansko posledica resnih vsebinskih sporov, koliko pa jih je vnaprej pripravljenih za kamere, naslovnice in družbena omrežja?

Če se bo izkazalo, da je sporočilo pristno, bo to hud udarec za verodostojnost tistih, ki se v javnosti predstavljajo kot branitelji demokracije. Kajti demokracije se ne brani z režiranimi incidenti, z zavajanjem javnosti in z ustvarjanjem panike. Volivci si zaslužijo resno politiko, ne pa gledališča, v katerem se vnaprej razdelijo vloge: eden kriči o diktaturi, drugi prekine sejo, tretji poskrbi za medijski naslov, javnost pa dobi občutek, da se ruši država.

Če je to res nova strategija opozicijske levice, potem ne gre za boj za demokracijo, ampak za boj za pozornost, medijsko prevlado in manipulacijo z volivci.

P.N.

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA