Skoraj 10.000 evrov bruto v enem mesecu, več kot deset zaposlenih nad mejo 7.000 evrov, ob tem pa več kot sto milijonov evrov načrtovanih stroškov dela. Objavljeni podatki o izplačilih na RTV Slovenija so znova odprli vprašanje, kako javni zavod ravna z denarjem, ki ga vsak mesec obvezno prispevajo slovenska gospodinjstva.
Skoraj 170 evrov na leto iz vsakega gospodinjstva
Toda obvezni prispevek ni edini javni vir. Po finančnem načrtu naj bi RTV Slovenija leta 2026 iz državnega proračuna za tekoče delovanje prejela še približno 15,51 milijona evrov. Zavod sicer ustvarja tudi prihodke z oglaševanjem, prodajo storitev in drugimi komercialnimi dejavnostmi, vendar velik del njegovega poslovanja še vedno temelji na obveznem prispevku in proračunskem denarju.
Plače v javni hiši… kdo je ta na vrhu? Slabih 10k ma plače!?
… dobro jih mažejo, da nas drgnejo v čelo… JJ vlada mira to hudičevo gnezdo razgnat… pic.twitter.com/tTtqcHg1JG
— Johanca (@Johanca_4me) July 19, 2026
Za stroške zaposlenih več kot 102 milijona evrov
To pomeni, da vseh povišanj ni mogoče preprosto pripisati samovoljnim odločitvam vodstva RTV. Kljub temu pa imajo plačniki obveznega prispevka pravico zahtevati jasno pojasnilo, zakaj posamezna mesečna izplačila segajo skoraj do meje 10.000 evrov.
Izplačilo ni nujno enako osnovni plači
Pri objavljenih številkah je potrebna določena previdnost. Bruto mesečno izplačilo lahko poleg osnovne plače vsebuje nadure, dodatke za delo v posebnih pogojih, dežurstva, povračila, poračune za pretekle mesece in druga enkratna nakazila. Znesek 9.757 evrov zato ne pomeni nujno, da zaposleni takšno osnovno plačo prejema vsak mesec.
Toda prav tu se skriva bistvo problema. Če javnost vidi samo visoke končne zneske, brez jasnega prikaza osnovne plače, dodatkov in enkratnih izplačil, se hitro ustvari občutek, da v javnem zavodu obstaja privilegiran plačni svet, ki nima veliko skupnega z vsakdanom povprečnega zaposlenega.
Javni denar zahteva javne odgovore
Nihče ne trdi, da morajo biti novinarji, tehniki, snemalci, uredniki, dopisniki in drugi strokovnjaki plačani slabo. Delo v tujini, poročanje z nevarnih območij, nočne izmene, prazniki in nepredvidljiv delovni čas upravičujejo ustrezne dodatke.
A kadar zavod večino prihodkov pridobi iz obveznega prispevka in drugih javnih virov, mora biti preglednost bistveno večja kot v zasebnem podjetju. Javnosti bi morali pri najvišjih izplačilih razumljivo pojasniti, koliko predstavlja osnovna plača, koliko dodatki, koliko nadure in koliko morebitni poračuni.
Državljani RTV-prispevka ne plačujejo prostovoljno. Zato vprašanje ni, ali smejo biti zaposleni dobro plačani, temveč ali so tako visoka izplačila upravičena, transparentna in sorazmerna z rezultati javnega zavoda.
Ko na eni strani poslušamo opozorila o finančnih težavah RTV Slovenija, na drugi pa gledamo izplačila, ki se približujejo 10.000 evrom bruto, je nezadovoljstvo javnosti razumljivo. Kdor porablja obvezno zbran denar državljanov, mora biti pripravljen položiti račune – do zadnjega evra.
P.N.



























