V razpravah o javnih financah se pogosto pojavi predlog uvedbe novega davka na premoženje. Zagovorniki ga predstavljajo kot pravičnejšo porazdelitev bremen in hiter vir dodatnih prihodkov za državo. A vprašanje je, ali je davek na premoženje res učinkovita in dolgoročno vzdržna rešitev, saj z njo na nek način sankcioniraš ljudi, ki želijo biti pridni in želijo ustvarjati.

1. Premoženje ni enako likvidnosti

Velik del premoženja je vezan v nepremičninah ali družinskih podjetjih. Lastniki lahko “na papirju” razpolagajo z visoko vrednostjo, v praksi pa nimajo prostih denarnih sredstev za plačilo dodatnega davka.

To lahko prizadene:

  • starejše lastnike nepremičnin z nizkimi prihodki,

  • družinska podjetja, ki poslujejo z nizkimi maržami,

  • kmete in obrtnike z zemljišči ali proizvodnimi sredstvi.

Davek na premoženje tako pogosto pomeni pritisk na prodajo ali zadolževanje, ne pa zgolj prerazporeditev “presežka”.

2. Dvojna ali večkratna obdavčitev

Premoženje praviloma nastane iz že obdavčenega dohodka. Plača je obdavčena z dohodnino in prispevki, dobiček podjetja z davkom od dobička, nepremičnina z davkom ob nakupu, DDV-jem pri gradnji itd. Dodatni davek na samo lastništvo lahko deluje kot ponovna obdavčitev iste vrednosti, kar zmanjšuje motivacijo za varčevanje in investiranje.

3. Vpliv na investicije in razvoj

Države, ki želijo spodbujati podjetništvo in dolgoročne naložbe, morajo paziti na stabilnost davčnega okolja. Visok ali nepredvidljiv davek na premoženje lahko:

  • zmanjša privlačnost države za investitorje,

  • spodbudi selitev kapitala v davčno ugodnejša okolja,

  • zavira rast malih in srednjih podjetij.

Kapital je danes mobilen. Če je obremenitev previsoka, se lahko preprosto preseli drugam.

4. Administrativna zapletenost

Ocenjevanje vrednosti premoženja je zahtevno in pogosto sporno. Tržne vrednosti nepremičnin nihajo, vrednotenje podjetij je kompleksno, finančna sredstva pa se lahko hitro prerazporedijo. Vzpostavitev natančnega in pravičnega sistema zahteva obsežno administracijo, kar povečuje stroške države.

5. Prihodkovni učinek je pogosto omejen

Izkušnje nekaterih evropskih držav kažejo, da davki na premoženje pogosto ne prinesejo pričakovanih prihodkov. Zaradi prilagoditev, optimizacij in selitve kapitala se dejanski izplen zmanjša, medtem ko negativni učinki na investicije ostanejo.

6. Alternativa: učinkovitejša poraba in širša davčna osnova

Namesto osredotočanja na novo obdavčitev premoženja se kot alternativa pogosto omenjajo:

  • večja učinkovitost javne porabe,

  • zmanjšanje sive ekonomije,

  • širitev davčne osnove brez pretiranega dviga stopenj,

  • spodbujanje gospodarske rasti, ki dolgoročno poveča prihodke.

Rast ustvarja več prihodkov brez nujnega zviševanja davčnih bremen.

Davek na premoženje se pogosto predstavlja kot hitra rešitev za zapolnitev proračunskih vrzeli in zmanjšanje neenakosti. Vendar ima lahko pomembne stranske učinke: zmanjšanje investicij, pritisk na lastnike z nizko likvidnostjo in povečanje administrativnih stroškov.

notranjska.si

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA