Revolucija jim je tako dobro uspela, da je naredila brezno v narodno telo. Malo je takih, ki čez ta kanjon gradijo mostove. Zasuti ga je nemogoče, ker leži v breznu najboljše, kar je naš narod imel. A v Rogu smo slišali dva predsednika, ki nam dajeta upanje s svojim zgledom in držo. Bogu hvala zanju!
Petkovo kolesarjenje je zanimiv družboslovni pojav. Na sebi nima nič spontanega, ampak je od vsega začetka orkestriran, animiran s strani “oblasti v senci”, ki je s sedanjo vlado izgubila nitke, s katerimi je vodila lutke v preteklosti. Naše leve vlade so bolj pajaci iz Šentjakobskega gledališča kakor samostojni politični subjekti. A če lutke nikoli ne uidejo svojim animatorjem, se pri političnih novih obrazih to dejansko lahko zgodi. Marjan Šarec, ki ima koleričen značaj, se kljub svojemu igranju ni zmogel več tako zelo samoponiževati, kakor se je njegov predhodnik, in je v prevzetosti hipne lucidnosti odstopil. S tem si je sicer sam napisal politični mrliški list, a uvid ni bil tako mogočen, da bi zmogel pretehtati vse posledice svojega dejanja. Njegova dediščina je beseda “šarcizem”, ki označuje besedne povezave brez smisla. Človeške lutke so torej ušle svojim zakulisnim animatorjem, zato so ti sprožili akcijo zoper sedanjo oblast. Obneslo se je že pred leti, zakaj se ne bi še zdaj? Osel gre samo enkrat na led, pravi pregovori, zamolčan drugi del pa se glasi: “človek pa večkrat”.
Intelektualcem se ni izšlo
Refleks preganjavice so sprožili intelektualci. “Inteligencija” je bila od nekdaj voljno orodje prekucuhov in revolucionarjev, predvsem pa je bila servilno orodje, ko je šlo za ohranjanje totalitarne oblasti. Intelektualec v svojem napuhu meni, da mu ni za materialne dobrine, zato ga zlahka kupiš s kakšno udobno službico. Pomembno je, da ima reden prihodek, da je služba varna in da ima ugled. Tako smo lahko brali pismo “večno istih”, ki so že svarili pred nastajajočo koalicijo in velikim demonom levičarjev Janšem. Pa se jim ni izšlo!
Prevladali so pamet, realizem in demokratičen duh
Prevladala je pamet, prevladal realizem, prevladal demokratičen duh. Pamet zato, ker so na nebu že bili epidemijski oblaki in smo potrebovali operativno vlado (si predstavljate zmago SDS, če bi prav te dni šli na volitve, pa bi namesto zmage imeli množico mrtvih, razdejane finance, razsuto zdravstvo?), ne pa predvolilne kampanje, vlade, ki nič ne dela, le podpisuje množico zaposlitev in prijateljskih pogodb (o tem seveda mediji ne govorijo niti ne pišejo, pa nas več stanejo kakor enkraten nakup medicinske opreme). Realizem zato, ker so se razmere tako spremenile in je izkušnja s Šarcem in LMŠ + Levica tako obupna, da sta nova voditelja DeSUS in SMC sklenila, da ni več mogoče vztrajati pri stališču »z vsemi, razen z Janšo – SDS, ki so ga družbenopolitični delavci izsilili pred volitvami. Demokratični duh pa zato, ker je parlament popolnoma legitimno in legalno sestavljen in so poslanci pooblaščeni, da postavljajo in odstavljajo vlado v tem mandatu. Zato se mu reče: “mandat” oz. “pooblastilo”.
Mediji so stopnjevali pritisk, uspeha malo
Družbenopolitični delavci problematizirajo omejevalne oblastne ukrepe, ki so nujni. Ki so jih še mnogo bolj rigorozno za omejitev epidemije in varovanje državnih meja uvedle številne države. Žrtev teh napadov je Slovenska vojska, ki se jo zlonamerno prikazuje kot grožnjo demokraciji in svobodi. To je vendar slovenska vojska, to ni okupatorska JLA.
Potem ko so se blamirali pisci memorandumov, so morali nastopiti novinarji. Ti mogočni manipulatorji, zaščiteni v svojem prav kot kočevski medvedje, so takoj z vsemi topovi začeli streljati po vladajoči garnituri. Ko bi bilo treba utrjevati potrpežljivost in razumevanje, so širili nemir in nestrpnost. Ko so bile razmere izredne, so ponavljali, da se ne dela, kot zahtevajo zakoni za normalen čas. S sistematičnim širjenjem defetizma in panike so poskušali ustvariti razmere, ki pripeljejo do kaosa in zamenjave vlade. A se je izkazalo, da ljudje razumemo, za kaj gre, in da se držimo vladnih navodil, kar pomeni, da ima vlada oblast in da ji zaupamo. Zato je bilo treba spremeniti taktiko. Začeli so ciljati na posamezne segmente epidemijske fronte in si izmišljali afero za afero. Tokrat je bil uspeh boljši. Ljudje smo občutljivi na korupcijo sedanje vlade vsaj toliko, kakor smo bili neobčutljivi na korupcijo pretekle. A tudi ti konstrukti niso zadosti. V enem tednu se izkažejo za napihnjene balončke. Zato so aktivirali tretjo fazo. Kolesarje.
Če ne poslušajo argumentov, se laž prime
Kolesarjenje prihaja iz najbolj fanatičnih in nerazumnih segmentov levičarskih privilegirancev. Prihaja iz vesolja t. i. NVO, ki jih plačujemo davkoplačevalci in so zato vse drugo, le nevladni ne. Ta hip so »PVO« oz. “protivladne organizacije”, ki pa jih plačuje vlada. Ironija pa taka! Fanatični so zato, ker vedo, da sovražijo JJ in sedanjo vlado. Sovraštvo sloni na letih sramotenja Janše od Depale vasi naprej. Čeprav se je vedno izkazalo, da mu ni kaj očitati, se tudi pri teh ponavlja staro komunistično pravilo: “Laži, laži, laži, vedno bo kaj ostalo.” In če nekoga mažeš toliko desetletij, potem se to v ljudeh, ki nimajo posluha za argumente in dokaze, prime. To je pravzaprav edino védenje, ki ga kolesarji trenutno imajo. Nočejo sedanje vlade, sovražijo jo.
Ni važno, da se je vlada odločila »za ljudi« in nas je reševala med karanteno. Ni važno, da je pritegnila vse mogoče strokovnjake k temu delu (npr. zdravniki, Lahovnik, Kacin ipd.), ni važno, da je sestavljena iz dveh levosredinskih in dveh desnosredinskih strank, torej je bolj pluralna kakor prejšnje vlade … To ni važno. Zanje je važno le, da ni njihova.
Obnašajo se, kot da ima le ena stran prav
Poleg te pravzaprav že nezavedne dogme, ki prebiva v njihovih jetrih, saj sicer ne bi mogli razumeti žolčnega sovraštva, ki jih preveva, pa živijo kolesarji še v enem prepričanju, ki ga ne izrečejo na glas. Druga dogma kolesarjev je, da je samo njihova oblast prava, legitimna, demokratična, naša. Da je vse našteto skregano z demokratičnostjo, pluralizmom, strpnostjo in sožitjem, jih ne briga. Slepi so za dokaze, slepi za argumente, predvsem pa so slepi za naš družbeno politični sistem. Pravna država je lahko samo tista, ki ima take zakone, ki prav njim omogočajo vse.
Tu vidimo staro komunistično: “Mi smo država”, “Mi smo oblast”, “Mi delamo, kar hočemo”. Ta “mi” napišejo na plakat kot “vsi”, kar pomeni, da svoje tarče izključujejo iz pojma državljan, rojak, človek. Tako se brez razmisleka in brezpogojno zavzemajo za prebežnike in imigrante, svojega drugače mislečega sodržavljana pa so zdaj pripravljeni zatirati, kasneje pobijati. Kakor v preteklosti, ko so začeli s pobijanjem in nadaljevali z zatiranjem.
Graditi mostove čez brezno, ki ga je naredila revolucija
In smo spet tam. Na začetku. Pri prekleti revoluciji, ki jim je tako dobro uspela, da je naredila brezno v narodno telo. Malo je takih, ki čez ta kanjon gradijo mostove. Zasuti ga je nemogoče, ker leži v breznu najboljše, kar je naš narod imel. Pobita Slovenska narodna vojska in drugi tisoči mučencev. A v Rogu smo slišali dva predsednika, ki nam dajeta upanje s svojim zgledom in držo. Bogu hvala zanju! In vse na grobovih mučencev, kamor nas vabi vsako leto Nova Slovenska zaveza. Kako drugače je bilo kakor na proslavah, kjer slavijo totalitarizem pod masko velike prevare. Na tej točki vidim izhod iz kroga, v katerem se vrtijo kolesarji.
Zlo zmaga, ko dobri ljudje ne naredijo nič
Prihajajo težki časi. Ne varajmo se! V prihodnjih mesecih bo situacija tako težka, da bodo sindikati šli na ulice. To je zadnji korak v režiji animatorjev naših lutk. A razlogi za težave niso samo naši, temveč svetovni, zato potrebujemo vladajoče, ki bodo mislili na vse, ne samo nase. Potrebujemo pa tudi zavest, da če bomo drugače misleči, demokrati, ljudje dobre volje in t. i. tiha večina ostali doma ali pa si ne bomo vzeli časa, da povemo na istih ulicah svoje mnenje, potem bomo krivi tega, kar je naša večna krivda.
Zato se pripravimo, zavihajmo rokave, premagajmo sami sebi in naredimo, kar smo dolžni storiti. Včasih je to iti na ulice, vedno pa to pomeni: voliti. Za začetek je dovolj, da ostanemo zvesti svoji izbiri izpred nekaj let. Pridobiti pa je treba volivce političnih mrtvecev. Navdušiti je treba tistih štirideset odstotkov, ki niso šli volit. Če bomo opravili svojo dolžnost, se nimamo česa bati. Tudi iz te krize bomo izšli utrjeni in krepki, kakor smo ob osamosvojitvi, ko smo se borili proti okupatorju JLA in njeni soborcem z rdečo zvezdo, ko smo se borili za demokracijo in svobodo in si priborili lastno državo.
Uredništvo, prvotno objavljeno tukaj.
