Projekt prenove železnice na Jesenicah vključuje nadgradnjo postaje Jesenice kot železniškega vozlišča — ne samo postaje in stavbe, ampak tudi njene tirne infrastrukture: prenovljenih bo 21 km novih tirov, vzpostavljeno bo 20 km električne vozne mreže, proti­hrupna zaščita, prav tako pa bodo obnovljeni peroni in podhodi/podvozi. – N1+1 Razpis za izvajalca je bil že objavljen, pri čemer je bilo izbrano podjetje Riko, ki je sicer za vsa dela oddalo ponudbo za približno 146 milijonov evrov z DDV. – Dnevnik+1

Projekt je označen kot eden od večjih v slovenskem železniškem omrežju. – 24ur+1 Prvotna ocena projekta nadgradnje železniške postaje Jesenice je bila podana leta 2019 v času priprave investicijske dokumentacije. Takrat je bila vrednost ocenjena na približno 81 milijonov evrov. Kako je cena projekta iz 81 milijonov evrov prispela do 146 milijonov evrov?

Ocena 81 mio evrov se je pojavila v Investicijskem programu (IP), ki ga je leta 2019 potrdilo Ministrstvo za infrastrukturo in Direkcija za infrastrukturo (DRSI). Kasneje se je projekt večkrat revidiral, zaradi česar je vrednost postopno narasla na 115, nato pa na 137 milijonov evrov, končno pa je na razpisu ponudba dosegla približno 146 milijonov evrov (z DDV).

Pripravljavci projektov namreč opozarjajo, da se vedno pri pisanju projektov označi stalne in tekoče cene, pri čemer so slednje pogojene z inflacijo. Če pogledamo inflacijo od leta 2019, je bila ta res visoka (kar se seveda na koncu upošteva pri stroškovniku projekta), pa vendarle projektant, ki že pripravlja Investicijski program, ne more podati take ocene, ki bi predvidela 50% podražitev projekta – kar se je v tem primeru dogodilo.

Je taka podražitev normalna?

Pri nadzorovanih javnih projektih se stroški ne bi smeli “čarobno” povečevati za 50–80 %, ker se v investicijski dokumentaciji že na začetku upošteva:

  • stalne (konstante) cene – realna vrednost projekta v izhodiščnem letu brez inflacije,
  • tekoče (nominalne) cene – vrednost projekta, prilagojena pričakovani inflaciji do izvedbe,
  • inflacijske napovedi UMAR – obvezne za pripravo državnih projektov,
  • rezervacija za tveganja (10–15 % pri normalnih projektih).

Ko se enkrat upošteva vse kar je našteto zgoraj že v dokumentaciji (DIIP / IP) – kar je tudi zakonsko obvezno, potem takšnih podražitev, kot jih vidimo v primeru Jesenic, ne bi smelo biti, razen če je bil projekt namerno podcenjen, da je lažje dobil politično odobritev ali pa je bil obseg projekta kasneje spremenjen (tihi “razširitveni manever”). Možnost za povečanje cene bi bila tudi v primeru, da so nastale napake v projektiranju in so zdaj prikrite z dražitvijo, ali pa gre enostavno za netransparentno javno naročanje z gradbenimi aneksi kar so ponavadi klasični slovenski scenariji, ki omogočajo netransparentno delovanje in trošenje javnega denarja.

V mednarodni praksi (Evropska komisija, OECD, gradbeni nadzorni standardi FIDIC) velja:

  • ±10 % – zdrs zaradi inflacije ali manjših sprememb.

  • ±20 % – še sprejemljivo pri kompleksnih projektih.

  • 30 % ali več – indikator tveganja (slabo načrtovanje, sprememba obsega, politični posegi, monopol izvajalcev, napihnjeni razpisi zaradi nezakonitih preplačil).

Kako vse to dogajanje okoli projekta komentira ministrica za Infrastrukturo, Alenka Bratušek?

Ljubljana, DZ.
Izjava za medije predsednice SAB Alenke Bratusek ob odstopu predsednika vlade Marjana Sarca s polozaja.

Ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek podražitev projekta železniške postaje Jesenice zagovarja in zmanjšuje pomen dejstva, da se je cena dvignila iz 81 milijonov na približno 146 milijonov evrov. V preteklosti je že povedala, da “podražitev ni posledica slabega načrtovanja, ampak zahtevnosti projekta.” Povedala je tudi, da je “bila prvotna ocena narejena prehitro ter da je bila začetna ocena prenizka, ker je projekt v prvi fazi vključeval le del tirov, nato pa je bil obseg razširjen”. Prav tako se sklicuje na rast cen materialov in delovne sile po letu 2020 v gradbenem sektorju; so vse to le izgovori in koliko od tega dejansko drži?

Ministrica na primer ni predlagala neodvisne revizije projekta, čeprav je to nekakšen evropski standard pri takšnem skoku vrednosti projekta, prav tako ni odgovorila zakaj je bila na javnem razpisu pridobljena samo ena ponudba (Riko) in ni pojasnila razlike med stalnimi in tekočimi cenami, niti kako je inflacija res vplivala na dvig končne cene projekta — kar pomeni, da je inflacija dejansko uporabljena kot alibi. Podjetje Riko pa se je na visoko oceno sklicevala zgolj z dejstvom, da bi isti projekt v Švici na primer znašal mnogo več, kar je seveda preprosto neprimerljivo, saj so tudi stroški dela in življenja v Švici mnogo višji od teh v Sloveniji.

Realno bi se, ob upoštevanju UMAR napovedi inflacije za obdobje 2019–2025, ob upoštevanju realne gradbene inflacijo po SURS, projekt podražil do največ 24 %, kar pomeni, da bi ob isti dinamiki in vsebini moral znašati največ 100 mio evrov, in še ta ocena bi bila zelo radodarna. Če ceni dodamo še DDV, potem se je po naših ocenah izgubilo približno 24 mio evrov.

Zdi se, da infrastrukturni projekti ponovno služijo zgolj kot bankomat za izbrane – v tem primeru za levo politično elito, ki trenutno vlada Sloveniji in je vpletena v vse pore slovenske družbe.

Notranjska.si

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA