Slovenija se znova vrača k enemu najbolj bolečih poglavij svoje zgodovine: žrtvam povojnih pobojev in prikritih grobišč, ki desetletja niso imele ne imena, ne groba, ne miru.
Zakon predvideva tudi obvezni odvzem bioloških vzorcev za genetsko identifikacijo še nepokopanih žrtev. Prenos in pokop naj bi se izvedla najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi podzakonskega predpisa, zakon pa začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu.
Toda namesto da bi bil pokop po skoraj 80 letih razumljen kot civilizacijsko dejanje, se je okoli njega znova odprla politična fronta. Najglasneje je nasprotoval ljubljanski župan Zoran Janković, ki sicer pravi, da si žrtve “absolutno zaslužijo pogreb”, vendar ne na Žalah. Napovedal je, da bo s pravnimi službami preučil možnosti, kako bi pokop na tem pokopališču preprečil. Kot razlog navaja, da na Žalah ni prostora, da je pokopališče namenjeno Ljubljančanom, ob tem pa poudarja tudi simbolni pomen Ljubljane kot “mesta heroja”.
Vprašanje, zakaj žrtve še niso pokopane, ima več odgovorov. Prvi je zgodovinski: številna grobišča so bila po vojni prikrita, o njih se desetletja ni javno govorilo, saj je oblast to prepovedovala. Svojci pa pogosto niso vedeli, kje so bili njihovi bližnji ubiti in zakopani. Če pa so vedeli, pa so morali o tem molčati, saj je tudi po osvoboditvi Slovenije, to leva politična garnitura, preprečevala.
Drugi razlog je tehničen in pravni: žrtve je treba izkopati, popisati, po možnosti identificirati, urediti dokumentacijo in določiti kraj pokopa. Tretji, najtežji razlog pa je političen: Slovenija se še vedno ni sposobna dogovoriti, kje in kako pokopati ljudi, ki so bili po vojni ubiti kar tako, sredi noči, brez sojenja. Očitno jim bo ta vlada končno podarila večni mir.
Komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč je po uradnih podatkih zadolžena za spremljanje evidentiranja večjih grobišč, števila in območja večjih pobojev ter revolucionarnih žrtev med in po drugi svetovni vojni, pa tudi za predloge glede ureditve in obeležitve grobišč. A tudi delo komisij in strokovnjakov ni bilo dovolj, da bi vprašanje pokopa postalo zgolj pietetno. Vedno znova se spremeni v ideološki obračun.
Nasprotniki pokopa na Žalah, med njimi župan Janković, po drugi strani opozarjajo na prostor, pravni režim pokopališča, stroške, izvedljivost in nevarnost novega političnega razdvajanja. Odhajajoča vlada je pred glasovanjem opozorila, da predlog odpira več strokovno-tehničnih, organizacijskih, pravnih in finančnih vprašanj, med drugim glede rokov, DNK-identifikacije, varstva genetskih podatkov in pravnega režima pokopa na Žalah.
Jankovićev odpor pa ima še eno, izrazito simbolno razsežnost. Ljubljanski župan vztraja, da se tistih, ki so premagali nacizem in fašizem, ne sme enačiti s tistimi, ki so “prisegli nacistom”. Po njegovih besedah gre pri sedanjem predlogu za politizacijo, ne za spravo.
Če bo zakon uveljavljen, naj bi se prenos in pokop posmrtnih ostankov na Žale izvedel najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi podzakonskega predpisa. A ker Janković napoveduje pravno preverjanje možnosti za preprečitev pokopa, se lahko zgodi, da se bo boj nadaljeval še pred sodišči, v občinskih postopkih ali celo na političnem parketu.
Po skoraj 80 letih se tako Slovenija znova sooča z vprašanjem, ki bi moralo biti preprosto: ali imajo vsi mrtvi pravico do groba? Žrtve so bile desetletja skrite v breznih, rovih in jamah. Številne kite in odrezani lasje pričajo o mnogih ženskih žrtvah. Danes niso več skrite pred očmi javnosti, a očitno še vedno čakajo, da jih politika spusti iz svojega primeža.
P.N.