Slovenija ima danes več stanovanj na prebivalca kot leta 2002. Pa so cene vseeno rekordne. Logično se vprašamo, zakaj? Podatki kažejo, da sama rast števila prebivalcev, torej priseljevanje tujcev, ni dovolj dobra razlaga.
Po popisu 2002 je imela Slovenija 777.772 stanovanj, kar pomeni 396 stanovanj na 1.000 prebivalcev. Leta 2021 je bilo stanovanj že 864.323 oziroma 410 na 1.000 prebivalcev. Tisto, kar se je v tem času bistveno spremenilo, je število gospodinjstev. Na začetku 2000‑ih (okoli popisa 2002) smo imeli približno 685.000 gospodinjstev, leta 2021 že skoraj 860.000, ocene za leto 2025 pa govorijo o okoli 900.000 gospodinjstvih. Hkrati se je zmanjšala velikost povprečnega gospodinjstva: iz približno 2,6–2,7 člana v začetku 2000‑ih na 2,41 člana leta 2021.
Številke enočlanskih gospodinjstev so zgovorne: leta 2002 je bilo takih gospodinjstev okoli 22 %, leta 2011 že 32,8 %, leta 2021 pa 34 %. Podatka za leto 2025 sicer nimam, trend pa jasno kaže, da struktura gospodinjstev pomembno prispeva k pritisku na stanovanjski trg.
Potreba po stanovanjskih nepremičninah se torej povečuje kljub novogradnjam zato, ker je gospodinjstev več, prav tako pa so ta manjša. Ljudje pogosteje živijo sami ali v dvočlanskih gospodinjstvih. Vse to pomeni, da za enako število prebivalcev potrebujemo več stanovanj.
Kaj pa oblikuje same cene stanovanj?
Ponudba enostavno ne sledi povpraševanju. V mestih (Ljubljana, obala, univerzitetna središča) se gradi premalo, postopki so dolgi, zemljišč je malo, prostorski akti zapleteni, prav tako pa sledijo evropski strategiji, ki si je za cilj zadala 0 % zazidljivost do leta 2050. Razlog je tudi lokalni odpor do gradenj. Ko je dobrin malo, cena naraste.
Potem so tu poceni krediti iz preteklih let. Dolga obdobja nizkih obrestnih mer so pomenila, da si je ogromno ljudi lahko izposodilo veliko denarja. Ko imajo vsi več “streliva” za nakup, prodajalci cene prilagodijo navzgor. Trg si zapomni visoke cene veliko dlje, kot si zapomni nizke obresti.
Tretji dejavnik je stanovanje kot naložba, ne kot dom. Del kupcev ne kupuje zato, da bi tam živeli, ampak da bi s stanovanjem zaslužili:
– oddajali (dolgo- ali kratkoročno),
– parkirali kapital kot zaščito pred inflacijo,
– špekulirali z rastjo cen.
To dodatno izrine tiste, ki kupujejo prvo stanovanje za življenje.
“Stanovanjski pritisk” torej nastaja, ker se družba drobi na vedno več majhnih/enočlanskih gospodinjstev, v kombinacji z zgoraj naštetimi razlogi. Katastrofalna nizka rodnost pa pomeni vse večji pritisk na cene stanovanj danes in vse manj ljudi, ki bodo ta stanovanja – ter pokojnine in socialni sistem – lahko vzdrževali jutri.
Kaj nam sledi?
vir: LinkedIn
Notranjska.si