Včeraj so evropski in slovenski kmetje v Bruslju glasno opozorili na spremembo, ki se na papirju zdi tehnična, v praksi pa lahko pomeni prelomnico za evropsko in slovensko kmetijstvo. Po več desetletjih se namreč evropska kmetijska politika in kohezijska politika prvič združujeta v enoten finančni okvir. Prav ta poteza je bila ena ključnih iskric za proteste v Bruselj.
Na prvi pogled gre za racionalizacijo. V resnici pa kmetje opozarjajo, da takšno združevanje prinaša resna sistemska tveganja.
Najprej je tu denar. Ko se dva velika stebra združita v en proračun, obstaja realna nevarnost, da bo sredstev manj za oba. Kmetijstvo, ki je bilo doslej relativno jasno umeščeno v skupno kmetijsko politiko, se bo moralo po novem boriti za sredstva z drugimi velikimi prioritetami: prometno infrastrukturo, energetiko, digitalizacijo, obrambo in migracijami. V takšni konkurenci se kmetijstvo hitro znajde v ozadju, saj ne prinaša hitrih političnih točk ali spektakularnih projektov.
Druga težava je neenak položaj kmetij. Veliki sistemi, agroindustrija in kapitalsko močne kmetije se bodo v takšnem okolju praviloma znašle. Imajo kadre, znanje in čas za prijave na razpise, projektno razmišljanje in administrativne postopke. Povsem drugače pa je pri malih, družinskih, hribovskih in gorskih kmetijah, ki so že danes na robu vzdržnosti. Prav te kmetije niso le gospodarske enote, temveč nosilke poseljenosti, krajine in lokalne samooskrbe.
Kmetje opozarjajo tudi na eksplozijo projektne logike. Združevanje politik pomeni več razpisov, več dokumentacije, več poročil in več birokracije. To je paradoksalno, saj se kmetje že leta borijo proti administrativnemu bremenu, ki jim jemlje čas za osnovno delo – pridelavo hrane. Namesto preprostih in stabilnih podpor se obeta sistem, kjer bo uspeh odvisen od sposobnosti izpolnjevanja obrazcev, ne od kakovosti kmetovanja.
Posebej zaskrbljujoče so regionalne posledice. V Sloveniji bi bile po opozorilih kmetijskih organizacij najbolj prizadete regije, ki so že zdaj razvojno ranljive: Pomurje, Koroška, Posavje, Bela krajina in del Notranjske. Gre za območja, kjer kmetijstvo ni le gospodarska dejavnost, ampak temelj preživetja podeželja. Če tam odpadejo kmetije, odpadejo tudi delovna mesta, šole, storitve in poseljenost.
Protesti v Bruslju zato niso bili le izraz nezadovoljstva, temveč opozorilo. Opozorilo, da kmetijstvo ni še ena postavka v proračunu, temveč strateška dejavnost, od katere so odvisni prehranska varnost, krajina in družbena stabilnost. Združevanje politik brez jasnih varovalk lahko pomeni, da bo Evropa dolgoročno prihranila nekaj milijonov, a izgubila tisto, kar se ne da hitro obnoviti – živo podeželje in lastno pridelavo hrane.
Kmetje so v Bruslju jasno povedali, da ne nasprotujejo razvoju, zelenemu prehodu ali modernizaciji. Nasprotujejo pa sistemu, v katerem bodo morali za obstoj tekmovati z megaprojekti, medtem ko jim birokracija jemlje še zadnje rezerve časa in moči. In to je sporočilo, ki presega en protestni dan – kaj o tem meni vlada Roberta Goloba in ali bo zaščitila slovenske kmete – seveda ostaja še vedno odprto vprašanje.
notranjska.si