Preden je izginila iz zgodovine, je bila Aleksandrijska knjižnica največje in najpomembnejše središče znanja antičnega sveta. V času svojega razcveta ni bila zgolj knjižnica v današnjem pomenu besede, temveč prava raziskovalna institucija, kjer so se zbirali najvidnejši misleci tistega časa.
V njenih prostorih naj bi hranili več sto tisoč zvitkov, ki so zajemali znanja s področij znanosti, medicine, matematike, astronomije, filozofije, geografije in zgodovine. Besedila so prihajala iz Egipta, Grčije, Mezopotamije, Perzije, Indije in celo iz Kitajske, kar je Aleksandrijo spremenilo v intelektualno križišče civilizacij.
Posebnost knjižnice je bila tudi njena ambiciozna vizija: zbrati vso znanje sveta. Ladje, ki so pristale v aleksandrijskem pristanišču, so morale predati vse knjige in zapise, ki so jih imele na krovu. Izvirnike so pogosto obdržali v knjižnici, lastnikom pa vrnili skrbno izdelane prepise.
V Aleksandriji so delovali velikani znanosti, kot so Evklid, oče geometrije, Eratosten, ki je presenetljivo natančno izračunal obseg Zemlje, ter Hiparh, pionir astronomije. Prav tukaj so nastajali temelji znanstvene metode, kritičnega razmišljanja in sistematičnega raziskovanja.
View this post on Instagram
Velik del tega znanja se žal ni ohranil. Uničenje knjižnice (požar) pa tudi njeno postopno propadanje skozi več stoletij – ostaja ena največjih kulturnih tragedij v zgodovini. Skupaj z izgubljenimi zvitki so izginila tudi dela, ki bi lahko bistveno spremenila naš pogled na razvoj znanosti, tehnologije in človeške misli.
Aleksandrijska knjižnica danes živi kot simbol: opomin na to, kako krhko je znanje in kako usodne so lahko politične, verske in družbene spremembe za kulturno dediščino človeštva. Hkrati pa ostaja navdih sodobnim institucijam, ki si prizadevajo za odprto znanje, raziskovanje in ohranjanje skupnega intelektualnega bogastva.
Notranjska.si