Dokumentarni film o Melaniji Trump je v tujini naletel na bistveno več zanimanja kot v njeni domovini. Država, iz katere prihaja ena najbolj prepoznavnih žensk sodobnega časa, je do filma ostala presenetljivo ravnodušna – precej bolj kot tuje občinstvo. Naključje? Ali morda nekaj precej bolj človeškega.
Vprašanje, ki se pri tem vsiljuje samo od sebe, ni politično, temveč psihološko: gre za kritično distanco ali za kanček nevoščljivosti? Poglejmo kaj je ob dokumentarcu zapisal Jan Macarol, sicer slovenski vplivnik brez dlake na jeziku:
Včeraj sem gledal tisti famozni dokumentarec o Melanii in prešinila me je misel: če bi bila Melania na britanskem dvoru namesto Kate Middleton, bi bili 🇸🇮 Slovenci najbolj ponosen narod v galaksiji. Luka Dončić bi bil le fusnota pod novico o njeni novi obleki. Ampak ker je žena… pic.twitter.com/wZRSIaHFdO
— Jan Macarol (@JMacarolV) February 1, 2026
Zunaj slovenskih meja je dokumentarec kljub ostrim ocenam in ideološkim delitvam dosegel solidno gledanost. V Združenih državah Amerike je imel široko distribucijo, projekcije so pritegnile predvsem radovedne gledalce, ki jih zanima zakulisje moči, Bela hiša in nenavadna pot ženske iz majhne evropske države do svetovnega vrha. Tudi v delu Evrope je film prejel več pozornosti, kot je običajno za politično obarvane dokumentarce. Doma pa povsem druga slika. Slovensko občinstvo je ostalo zadržano, dvorane niso bile polne, odzivi pa so pogosto zdrsnili v cinizem. Namesto razprave o vsebini so se v ospredje prebili očitki o propagandi, nepomembnosti filma in celo osebni komentarji, ki z dejanskim dokumentarcem nimajo veliko skupnega.
Razkorak ni naključen. Del odgovora se skriva v našem odnosu do uspeha. Ko nekdo, ki ga dojemamo kot »svojega«, preseže lokalne meje in postane svetovna figura, se občutek ponosa hitro preplete z nelagodjem. Melania ni zgolj uspela – postala je simbol sveta moči, razkošja in vpliva, do katerega Slovenci pogosto gojimo ambivalenten odnos. Predvsem zaradi tega, ker je žena Donalda Trumpa, ki ga večina slovenskih medijev obravnava kot neprimernega in mejnega. Resnica je namreč drugačna, saj vemo, da mediji lahko prikazujejo osebnosti in izzive zelo pristransko.
Paradoks je očiten. V tujini jo vidijo kot zanimiv pojav, doma pa kot nekoga, ki je izstopil iz pričakovanih okvirov. Film zato ni le filmski izdelek, temveč družbeni test; takšna ogledala pa znajo biti neprijetna.
Hladen sprejem dokumentarca v Sloveniji pove več o našem pogledu na uspeh kot o njej sami. Včasih težava ni v zgodbi, temveč v tem, kako nelagodno je sprejeti dejstvo, da je nekdo iz naših krajev dosegel več, kot smo si bili pripravljeni priznati.