Slovenski politični prostor vse bolj poganja strah pred enim imenom – Janez Janša. Namesto soočenja programov in rezultatov spremljamo kampanjo svaril in temnih napovedi. Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič govori o »temi«, predsednik vlade Robert Golob pa straši, da bi Janša ljudem celo vzel božičnico. Sporočilo je enostavno: če pride opozicija, bo slabo. Pa bo res slabo? Ali vlada pravzaprav sama sebi nastavlja ogledalo, saj vsebine za nagovarjanje volivcev nima?
Janša nastopa izrazito programsko in usmerjeno v prihodnost. Ne glede na strinjanje ali nestrinjanje z njegovimi predlogi je kontrast očiten: eni gradijo kampanjo na strahu pred Janšo, Janša pa na tem, kaj želi narediti – torej o sami vsebini. In če pogledamo kazalce, predvsem gospodarsko rast, stopnjo inflacije, kmalu postane jasno, da smo bolje živeli pred 5 leti kot živimo sedaj. Golob je obljubljal, da bomo prehiteli Avstrijo: prehiteli smo jo v obremenitvi podjetništva oz. gospodarstva, nas pa po desni prehiteva Hrvaška, zdavnaj nas je prehitela že Češka.
V zadnjem predvolilnem mesecu se zna zgoditi še nekaj drugega. Leve stranke bi lahko na vse pretege aktivirale svoje navidezno neodvisne nevladne organizacije – iste NVO-je v katere se že leta stekajo milijoni javnega denarja. Te strukture bi lahko prevzele vlogo glasnih branilcev oblasti, ustvarjale vtis spontane civilne podpore in v imenu »neodvisnosti« ponavljale vladna sporočila. Gre za preverjen mehanizem politične mobilizacije, ki pa ima eno težavo: kredibilnost in vprašanje ali bodo volivci znova nasedli.
Poraja se dvom, da bo takšna strategija po nizu neuspelih reform, ob vidni krizi gospodarstva in naraščajočem nezadovoljstvu še prepričala koga zunaj že prepričanega kroga. Zato stratešnje. Zato tema in zato nočne more po imenu Janša. Ko ljudje občutijo posledice politik v denarnici in na delovnih mestih, transparenti in kampanje NVO-jev težko nadomestijo manko rezultatov. Tudi dvig minimalne plače jih ne more rešiti, saj bo inflacija v polni meri udarila po prsti potrošnike že v tem mesecu.
Resnica postaja rak rana te vlade; morda se zato strah stopnjuje tako naglo. Ne toliko strah pred Janšo, temveč strah pred izgubo nadzora nad sistemom, ki je mnogim postal udoben bankomat javnega denarja. In prav tu se skriva jedro trenutne politične nervoze leve oblasti: ali bo strašenje ponovno dovolj – ali pa bodo volivci tokrat zahtevali odgovore.
notranjska.si
