Predčasno glasovanje naj bi bilo varovalka demokracije – možnost za tiste, ki na volilni dan ne morejo na volišče. A prav tam, kjer bi moralo biti največ zaupanja, se v Sloveniji že dolgo kopičijo dvomi. Eden najbolj preprostih, tehnološko nezahtevnih in razumnih predlogov je jasen: volilne skrinjice s predčasnimi glasovi bi morale biti ponoči shranjene pod kamerami z javnim spletnim prenosom. Ne zato, ker bi kdo vnaprej trdil, da se dogaja goljufija, temveč zato, ker transparentnost preprečuje dvome.
Tehnološko to ni noben problem. Spletne kamere, neprekinjen prenos, arhiv posnetkov – vse to danes uporabljajo banke, skladišča, celo parkirišča. Takšen ukrep bi z enim samim korakom odpravil vprašanja, kaj se ponoči dogaja z glasovi, zlasti v Ljubljana, kjer je koncentracija predčasnih glasov največja. Pa vendar naletimo na presenetljivo močan odpor oblasti.
Še bolj problematičen je primer volišča za predčasno glasovanje v Stožicah. To volišče namreč pokriva kar 14 volilnih okrajev, kar je v nasprotju z osnovnim pravilom, da mora biti volišče za predčasno glasovanje znotraj posameznega volilnega okraja. Na to nezakonitost se opozarja že dolgo, argumentirano in javno – brez učinka. Volišče ostaja, praksa se nadaljuje, odgovora pa ni.
Tu se poraja ključno vprašanje: zakaj? Če je vse v redu, če je sistem varen in zakonit, bi morala oblast prva podpreti dodatne varovalke. Kamere ne bi ničesar odvzele, le dodale bi zaupanje. A ravno pri predlogih, ki bi razblinili dvome, se pojavi zid molka in odpor. To je politično nerazumljivo – razen če nekomu trenutna netransparentnost ustreza.
Moj pogled je preprost in neprijeten za oblast: demokracija ne živi od zaupanja na besedo, temveč od preverljivosti. V času, ko ljudje vse bolj dvomijo v institucije, je naloga države, da dvome zmanjša, ne pa da jih z ignoranco poglablja. Vsak nepojasnjen odpor proti nadzoru se v javnosti avtomatično bere kot priznanje strahu – ne nujno pred razkritjem nepravilnosti, temveč pred izgubo popolnega nadzora nad procesom.
Predčasne volitve bi morale biti zgled urejenosti, zakonitosti in odprtosti. Dokler volišča stojijo tam, kjer ne bi smela, in dokler se zavrača najosnovnejši nadzor nad volilnimi skrinjicami, bo vprašanje ostajalo: le zakaj in komu to koristi? In dokler na to ne bo jasnega odgovora, dvom ne bo izginil – ne glede na to, kolikokrat nam bodo rekli, da je vse v najlepšem redu.
notranjska.si
