Slovenija je v zadnjih dneh dobila novo politično afero: objavljeni so bili prisluhi oziroma posnetki, ki so sprožili burne odzive v javnosti. Toda zanimiv – in zaskrbljujoč – je način, kako se je na afero odzval del medijskega prostora. Namesto da bi se javna razprava osredotočila na vprašanje, kaj posnetki sploh razkrivajo, se zdi, da je velik del pozornosti preusmerjen drugam: na iskanje domnevnih ozadij, zarot in krivcev za objavo.

To je klasičen politični manever: ko vsebina postane neprijetna, se razprava prestavi na sam proces. Je to normalno, za demokatično družbo? Kaj pravijo spletna omrežja?

Namesto vsebine – zgodba o “tuji zaroti”

Na novinarski konferenci so predstavniki Inštituta 8. marec in nekateri sodelujoči opozorili, da naj bi za objavo posnetkov stali tuji akterji. Direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač je celo namignila na možnost, da bi lahko šlo za operacijo izraelskih akterjev, povezanih z zasebnimi obveščevalnimi strukturami. Po njihovih navedbah naj bi takšni igralci v preteklosti že sodelovali v političnih kampanjah v tujini.

V javnost so prišle tudi zgodbe o zasebnem letalu, domnevnih obiskih v Ljubljani in povezavah z znanimi političnimi akterji. Vse to je postalo glavna tema naslovnic. Toda tukaj se pojavi logično vprašanje: ali ni bistvo afere prav to, kaj je v posnetkih?

Ključno vprašanje, ki ga skoraj nihče ne postavlja

V demokraciji je razkritje posnetkov ali dokumentov pogosto šele začetek razprave. Resnično pomembno je, ali posnetki razkrivajo nepravilnosti, zlorabo moči ali politične dogovore, ki jih javnost prej ni poznala. Toda v slovenskem medijskem prostoru se pogosto zgodi paradoks: namesto da bi analizirali vsebino razkritij, se začne lov na tistega, ki je informacije objavil.

Ta logika ni nova. Videli smo jo že v številnih mednarodnih aferah – od razkritij Edwarda Snowdna do Wikileaksa. Vprašanje je bilo vedno isto: ali je večji problem razkritje ali to, kar je razkrito? Če se razprava ustavi pri vprašanju, kdo je posnetke objavil, se dejansko nikoli ne pride do bistva.

Demokracija potrebuje neprijetna vprašanja

Ne glede na to, katera politična stran je vpletena, bi moralo veljati isto pravilo:
če se pojavijo prisluhi ali posnetki, je prva naloga medijev, da preverijo njihovo avtentičnost in analizirajo vsebino.

Šele nato pride na vrsto vprašanje, kdo jih je objavil in s kakšnim namenom. Če pa je vrstni red obrnjen, dobimo politični spektakel brez odgovora na najpomembnejše vprašanje: ali posnetki razkrivajo nekaj, kar bi morala javnost vedeti.

Kaj pravi vodja opozicije?

Ko se razprava obrne na glavo

V Sloveniji se tako znova ponavlja znan scenarij: namesto razprave o vsebini dobimo razpravo o zarotah, letalih, tujih obveščevalcih in političnih povezavah. To je učinkovita strategija – ker preusmeri pozornost. Toda demokracija ne temelji na tem, kdo je prinesel dokumente. Temelji na tem, kaj dokumenti razkrivajo.

Če tega vprašanja ne postavimo, potem afera sploh nikoli ni bila res raziskana – bila je le še ena politična epizoda v neskončnem boju za interpretacijo resnice.

notranjska.si

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA