Slovenska javnost se vse glasneje sprašuje, ali je RTV Slovenija še javni servis vseh državljanov ali pa se je dokončno spremenila v zaprti ideološki klub, kjer so zaželena predvsem mnenja ene politične barve. Ko na nacionalni televiziji politični dialog zamenja enosmerno moraliziranje, se upravičeno postavlja vprašanje: je to še normalno?

RTV Slovenija bi morala biti prostor, kjer se soočijo različna mnenja, ne pa oder, na katerem eni vedno nastopajo kot razsvetljeni razlagalci resnice, drugi pa kot moteč element, ki ga je treba utišati, zasmehovati ali preprosto izriniti iz studia.

Zakon o RTV Slovenija jasno določa, da v programih RTV Slovenija ni dovoljena politična propaganda. Prav tako je bilo ob zadnjih zakonskih spremembah javnosti prodajano geslo o “depolitizaciji”, avtonomiji in uredniški neodvisnosti javnega servisa. Vlada je sama zapisala, da naj bi bil cilj novele popolna institucionalna in programska avtonomija RTV ter zaščita novinarske avtonomije in uredniške neodvisnosti – toda kako, saj v oddaje vabijo same predstavnike skrajne leve politične opcije. In prav tu se začne velika ironija.

Depolitizacija ali samo zamenjava lastnikov mikrofona?

Kritiki RTV danes opozarjajo, da se pod krinko depolitizacije ni zgodila osvoboditev javne televizije, ampak zgolj menjava ideološkega nadzora. Namesto da bi nacionalka postala bolj pluralna, bolj odprta in bolj profesionalna, se po njihovem mnenju vse bolj zapira v mehurček, v katerem so določena mnenja sprejemljiva, druga pa skoraj nezaželena.

Posebej odmevne so bile razprave okoli oddaje Tarča. Dnevnik je poročal, da je osnutek programskega načrta RTV za leto 2026 predvideval bolj umirjeno in strokovno razpravo ter manj političnih gostov, kar je sprožilo vprašanja o cenzuri, avtonomiji uredništva in vlogi javnega servisa.

Tudi poznejši spor okoli Tarče je pokazal, kako globoko je počila hiša na Kolodvorski. Svet24 je februarja poročal, da je ekipa Tarče opozarjala na domnevne pritiske in prepovedi, vodstvo RTV pa je odgovarjalo z očitki o manipulaciji in izgubi zaupanja.

Če se javna televizija ukvarja sama s sabo, če oddaje odpadajo, če uredništva govorijo o pritiskih, vodstvo pa o manipulacijah, potem težava ni več samo politična. Težava je sistemska.

Kje je pluralnost, za katero plačujejo vsi?

RTV ne plačuje samo ena politična opcija. Ne plačujejo je samo aktivisti, kulturni krogi, nevladne organizacije in stalni televizijski komentatorji. Plačujejo jo tudi upokojenci, podjetniki, delavci, kmetje, verniki, konservativci, liberalci, neopredeljeni in vsi tisti, ki jih studii na Kolodvorski pogosto sploh ne slišijo. In zato je vprašanje preprosto: ali je javni servis še javen, če se velik del javnosti v njem ne prepozna več?

Če nacionalna televizija izgubi občutek, da mora služiti vsem, potem izgubi moralno pravico, da vsem izstavlja račun.

Grški scenarij: grožnja ali edini resen reset?

Ko nekdo omeni “grški scenarij”, marsikdo skoči v zrak. Toda primer Grčije iz leta 2013 je pokazal, kaj se zgodi, ko država presodi, da je javna radiotelevizija postala predraga, prevelika in politično preveč obremenjena. Takrat je grška vlada ukazala zaprtje javne radiotelevizije ERT, brez službe pa je začasno ostalo približno 2800 zaposlenih; vladni predstavnik jo je označil za “brezno razsipavanja”.

Seveda slovenski primer ni identičen grškemu. Toda politično sporočilo primerjave je jasno: včasih kozmetični popravki niso dovolj. Včasih se institucija tako zaplete v lastne privilegije, notranje vojne in ideološke navade, da je potreben popoln reset.

Ne nujno v smislu kaotičnega ugašanja čez noč, ampak v smislu resne prenove: manj politike, manj aktivizma, manj samozadostnosti, manj prisilnega financiranja brez odgovornosti in bistveno več nadzora nad tem, kaj državljani dejansko dobijo za svoj denar.

Javna televizija ne sme biti zasebni klub

RTV Slovenija bi morala biti prostor, kjer se soočijo argumenti, ne pa prostor, kjer se potrjujejo vnaprej dogovorjeni pogledi, ki odsevajo skrajno levi program in njihovo ideologijo. Morala bi biti servis državljanov, ne servis ideoloških elit. Morala bi odpirati razpravo, ne pa ustvarjati občutka, da je prava javnost samo tista, ki misli pravilno.

Če nacionalka v oddaje vabi predvsem ljudi istega svetovnega nazora, če drugačno mnenje obravnava kot nevarnost in če se pluralnost pojavi samo še kot dekoracija, potem to ni več javni servis. To je propaganda z naročnino.

In zato je vprašanje “je to normalno?” pravzaprav preblago. Pravo vprašanje je: koliko časa bodo državljani še plačevali institucijo, ki se do velikega dela njih obnaša, kot da ne obstajajo?  RTV potrebuje radikalen reset. Ne le novo upravo, ne le nov programski načrt, ne le novo retoriko o depolitizaciji. Potrebuje popolno spremembo logike: ali bo javna za vse — ali pa naj končno prizna, da je postala televizija za svoje.

P.N.

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA