Nižji DDV na osnovna živila, ugodnejši pogoji za samostojne podjetnike, polna pokojnina ob nadaljnjem delu, manj prispevkov za nekatere upokojence in zaposlene ter poskus krajšanja čakalnih vrst. Na prvi pogled ukrepi, proti katerim bi težko pričakovali upor prav sindikatov. Toda šest sindikalnih central zdaj po vsej Sloveniji zbira 40.000 podpisov za referendum, s katerim želijo Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije ustaviti. Zakaj?

Na družbenih omrežjih je zato zaokrožilo provokativno vprašanje: ali sindikati zbirajo podpise proti razvoju Slovenije? SDS je v objavi zapisala, da so se sindikati nekoč borili za višje plače in pokojnine, danes pa zbirajo podpise proti zakonu, ki naj bi ljudem prinesel prav to. Politično sporočilo je jasno: nasprotniki zakona naj bi v resnici nasprotovali temu, da bi Slovenci živeli bolje. Resničnost je, kot je pri slovenskih zakonih skoraj obvezno, precej bolj zapletena.

Kaj zakon dejansko prinaša?

Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije oziroma ZIURS je državni zbor sprejel 11. maja. Zanj je glasovalo 47 poslancev, proti 35. Gre za nenavadno obsežen paket, ki posega v vrsto zakonov na področjih davkov, pokojnin, delovnih razmerij, zdravstva, dolgotrajne oskrbe in gostinstva. Med ukrepi je več takšnih, pri katerih je povsem razumljivo vprašanje, zakaj jim sindikati nasprotujejo.

Zakon bi DDV za 15 osnovnih živil znižal z 9,5 na 5 odstotkov, omogočil pa bi tudi začasno znižanje DDV za energente. Za normirane samostojne podjetnike bi spet uvedel ugodnejše pogoje, pri popoldanskih s. p. pa bi odpravil dodatni prispevek za dolgotrajno oskrbo, kadar ga posameznik že plačuje iz rednega delovnega razmerja. Upokojencem bi zakon odpravil odstotni prispevek za dolgotrajno oskrbo od pokojnine.

Še precej večjo spremembo prinaša tistim, ki po izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino želijo še naprej delati. Namesto sedanjega prejemanja dela pokojnine bi lahko pod določenimi pogoji prejemali 100 odstotkov pokojnine in hkrati plačo. To že precej težko zveni kot napad na upokojence.

In vendar sindikati pravijo: »To je zakon za razkroj Slovenije«

Šest reprezentativnih sindikalnih central na vse skupaj gleda povsem drugače. Zakon so preimenovali kar v »zakon za razkroj Slovenije« in 1. septembra začeli zbirati 40.000 overjenih podpisov za referendum. Do 4. septembra so jih po javno objavljenih podatkih zbrali že 14.054. Rok se izteče 5. oktobra. Njihov glavni argument ni, da prav nobena določba zakona ni koristna.

Trdijo nekaj drugega: da imajo največ neposrednih koristi od zakona predvsem najbolje plačani, podjetniki, lastniki premoženja in nekateri zasebniki, medtem ko bi izpad prihodkov dolgoročno plačali vsi prek pokojninske, zdravstvene in drugih javnih blagajn. In tu pridemo do najbolj spornega ukrepa.

Plača 7.500 evrov? Nad to mejo prispevkov ne bi več plačevali

ZIURS uvaja tako imenovano razvojno oziroma socialno kapico. Prispevki za socialno varnost bi se obračunavali samo do bruto plače 7.500 evrov, od dela plače nad to mejo pa ne več. Najbolje plačani zaposleni bi zato dobili občutno višje neto prejemke. Po analizah bi ukrep neposredno koristil približno odstotku najbolje plačanih zaposlenih.  A priznajmo si: država od plače vzame ogromno, zato je skrajni čas, da se postavi neka meja. Predlagatelji zakona pravijo, da Slovenija ravno takšen ukrep potrebuje. Visoke obremenitve nadpovprečno plačanih strokovnjakov po njihovem odvračajo podjetja od ustvarjanja visoko plačanih delovnih mest, najboljši kadri pa lahko zaradi davkov in prispevkov odidejo v tujino.

Logika je preprosta: če hočeš v Slovenijo privabiti inženirje, razvojne strokovnjake, IT-kader in druge visoko produktivne zaposlene, jih ne moreš davčno tepsti po glavi takoj, ko zaslužijo več. Sindikati pa gledajo drugo stran enačbe. Če najbolje plačani v zdravstveno in pokojninsko blagajno plačujejo manj, mora denar nekje manjkati. In socialna država ima neprijetno lastnost: položnica na koncu vedno najde nekoga.

Kar 900 milijonov evrov manj?

Po analizi, ki jo povzema Dnevnik, je Fiskalni svet skupni javnofinančni učinek zakona ocenil na približno 900 milijonov evrov izpada prihodkov. To je eden najmočnejših argumentov nasprotnikov zakona.

Če država toliko manj pobere in tega ne nadomesti z večjo gospodarsko rastjo, zmanjšanjem drugih odhodkov ali novimi prihodki, lahko dolgoročno zmanjka denarja za zdravstvo, pokojnine in druge javne storitve. Predlagatelji odgovarjajo, da takšno razmišljanje spregleda dinamične učinke razbremenitev: podjetja imajo več prostora za razvoj, ljudje več denarja za potrošnjo in naložbe, gospodarstvo pa lahko ustvari več davčnih prihodkov. In tu je pravzaprav jedro celotnega spora. Ena stran vidi izgubljene prispevke. Druga vidi denar, ki ga država ljudem sploh ne bi smela vzeti.

Sindikati svarijo tudi pred »prisilnim upokojevanjem«

Druga velika točka spora je upokojevanje. Zakon omogoča zaposlenemu, ki izpolni pogoje, da ob nadaljevanju dela prejema polno pokojnino. Toda hkrati določa, da bi ob izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino delovno razmerje praviloma prenehalo, razen če bi se zaposleni in delodajalec dogovorila za nadaljevanje. Sindikati temu pravijo prisilno upokojevanje in opozarjajo, da bi starejši zaposleni dejansko izgubili sedanjo pravico, da sami odločijo, kdaj bodo končali delovno aktivnost.

Predlagatelji odgovarjajo, da zakon vsebuje varovalke: če delodajalec nadaljevanju zaposlitve nasprotuje, mora svojo odločitev utemeljiti, zaposleni pa ima možnost sodnega varstva. Torej tudi tukaj isti člen ena stran predstavlja kot 100-odstotno pokojnino ob delu, druga pa kot grožnjo starejšim zaposlenim.

Zdravniki: več dela, boljša organizacija in hirejši dostop do storitev

Zakon odpravlja tudi nekatere omejitve dodatnega dela zdravnikov. Predlagatelji zatrjujejo, da bi zdravniki lahko opravljali več storitev, javni zavodi pa lažje sodelovali z drugimi izvajalci, kar naj bi pripomoglo h krajšanju čakalnih vrst. Sindikati opozarjajo na ravno nasproten scenarij: javno zaposleni zdravniki bi lahko še več časa delali pri zasebnikih, s čimer bi se kader in denar še bolj pretakala iz javnega v zasebno zdravstvo. Katera napoved bi se dejansko uresničila, ni mogoče ugotoviti iz slogana na plakatu. Za to bi človek skoraj potreboval nekaj, česar slovenska politika kronično primanjkuje: nekaj let podatkov.

Toda kaj zakon prinaša običajnemu zaposlenemu?

Tu se argument sindikatov okrepi. Če ste običajno zaposleni za minimalno, povprečno ali nekoliko nadpovprečno plačo, nimate s. p., niste upokojenec in ne oddajate stanovanja, vam zakon neposredno ne zvišuje neto plače. Ne zvišuje splošne dohodninske olajšave in ne spreminja dohodninskih razredov na način, ki bi vsakemu zaposlenemu vsak mesec pustil občutno več denarja.

Najširši neposredni ukrep je nižji DDV na osnovna živila, vendar je učinek odvisen tudi od tega, ali trgovci znižanje davka dejansko prenesejo v nižje cene. Zato sindikati trdijo, da slogan »vsem daje in nikomur nič ne jemlje« ni pošten opis zakona.

Zakaj torej sindikati nasprotujejo?

Odgovor ni preprosto: ker so proti temu, da bi ljudje imeli več. Njihova razlaga je, da branijo kolektivne sisteme socialne države, četudi to pomeni nasprotovanje posameznim davčnim razbremenitvam.

Problem je v tem, da imajo lahko volivci povsem legitimno drugačen pogled. Če nekdo plačuje prispevek dvakrat, želi vedeti, zakaj ga ne bi smeli razbremeniti. Če samostojni podjetnik komaj preživi, ga bolj kot teorija o javnofinančni stabilnosti zanima, koliko prispevkov mora nakazati naslednji mesec.

Če je nekdo pripravljen delati pri 63 ali 65 letih, se mu možnost plače in celotne pokojnine verjetno ne zdi ravno socialni razkroj. In če visoko usposobljen zaposleni državi od vsake dodatno zaslužene tisočice prepusti velik delež, bo vprašal, zakaj je razbremenitev njegovega dela predstavljena kot darilo »bogatim«.

Spor je tudi političen

Sindikati vztrajajo, da je njihov boj socialen, ne strankarski. Toda referendum so podprle tudi Gibanje Svoboda, SD in Levica, medtem ko zakon branijo stranke sedanje desnosredinske večine. Zato bo izredno težko prepričevati javnost, da je spopad popolnoma ločen od politike.

Ustavno sodišče je sicer julija razveljavilo sklep državnega zbora, ki je referendum o zakonu prepovedoval, s čimer je sindikatom omogočilo nadaljevanje postopka. Sodišče pri tem ni odločilo, da je ZIURS vsebinsko slab ali protiustaven, ampak je razveljavilo sklep o nedopustnosti referenduma. To je pomembna razlika, ki bo v prihajajočih tednih med političnimi slogani najbrž večkrat skrivnostno izginila.

Kdo torej zares dela »za ljudi«?

Sindikati trdijo, da branijo ljudi tako, da branijo solidarnostni sistem, pokojninsko blagajno, javno zdravstvo in pravice zaposlenih. Predlagatelji zakona trdijo, da pomagajo ljudem tako, da jim pustijo več njihovega denarja, zmanjšujejo davke in prispevke, omogočajo več podjetništva ter nagrajujejo delo. Pravo vprašanje za volivce je zato veliko bolj konkretno:

Ali verjamemo, da bodo davčne in druge razbremenitve prinesle več razvoja, višje prihodke in boljša delovna mesta?

To je bistvo referenduma. Sindikati so se že odločili. Zdaj želijo, da se o tem odloči še 40.000 podpisnikov in nato, če bo referendum razpisan, vsi volivci. In prav zato je slogan s plakata tako učinkovit: če zakon res pomeni razvoj, zakaj mu sindikati nasprotujejo?

P.N.

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA