V Sloveniji se znova odpira vprašanje, o katerem politika pogosto govori potiho, vendar ga nihče ne upa izpostaviti: koliko javnega denarja konča pri nevladnih organizacijah in ali ima država nad tem dovolj pregleda? V ospredju razprav so predvsem organizacije, povezane z iniciativo Glas ljudstva, pa tudi del nevladnega kroga z ljubljanske Metelkove 6, ki je že leta simbol kulturnega, aktivističnega in politično levo angažiranega nevladnega sektorja.

Podatki kažejo, da nevladni sektor v Sloveniji ni majhen igralec. Po podatkih CNVOS so nevladne organizacije leta 2020 prejele 416,04 milijona evrov javnih sredstev, leto prej pa 372,12 milijona evrov. Analiza zajema sredstva ministrstev, občin, javnih zavodov, javnih agencij, FURS ter javnih fundacij. To pomeni, da ne govorimo več o drobižu, temveč o stotinah milijonov evrov letno. Leta 2024 so nevladne organizacije po podatkih CNVOS prejele že 648,14 milijona evrov javnih sredstev, od tega 618,56 milijona evrov od neposrednih in posrednih proračunskih uporabnikov.

Ob tem se pojavlja vprašanje, ki ga vse pogosteje postavljajo državljani: kako je mogoče, da država za nevladne organizacije najde ogromne zneske, medtem ko ljudje čakajo v vrstah v zdravstvu, občine prosijo za denar za vrtce in šole ter infrastrukturo, javna infrastruktura pa marsikje razpada?

Treba je poudariti, da ves denar za NVO ni enak. Del sredstev gre za socialne storitve, osebno asistenco, pomoč ranljivim skupinam, humanitarne programe, šport in kulturo. Tudi CNVOS navaja, da je velik del rasti po letu 2019 povezan z osebnimi asistencami, kjer nevladne organizacije izvajajo storitve za ljudi. Samo leta 2020 so iz tega naslova prejele 65,71 milijona evrov, leta 2024 pa že 203,16 milijona evrov.

Toda prav zato bi morala biti razprava še bolj natančna. Eno so organizacije, ki dejansko izvajajo pomoč invalidom, žrtvam nasilja, starejšim ali bolnim. Drugo pa so organizacije, ki se ukvarjajo predvsem z aktivizmom, političnim pritiskom, kampanjami za leve politike in oblikovanjem javnega mnenja. Pri teh je javnost upravičeno še posebej občutljiva. Še posebej, ko na plan pridrvi dejstvo, da so v 10 letih dobili več denarja kot šolstvo, zdravstvo in ostali pomembni segmenti družbe. 

In tu pridemo do Glasu ljudstva. Iniciativa sama zase navaja, da združuje več kot 100 civilnodružbenih organizacij in posameznikov ter da ni formalna organizacija ali politična stranka. Hkrati pa priznava, da sodeluje pri monitoringu političnih zavez, zagovorništvu, kampanjah in vplivanju na javne politike.
Jenull, organizacije Melelkova 6

Na spletni strani Glas ljudstva je objavljen tudi seznam organizacij, ki sodelujejo v iniciativi. Med njimi so denimo Danes je nov dan, Mirovni inštitut, Pravna mreža za varstvo demokracije, Sindikat Mladi plus, Focus, Umanotera, Društvo Asociacija, Slovenska filantropija in številne druge organizacije. Na strani je navedeno, da iniciativo trenutno sestavlja 102 organizacij in civilnodružbenih iniciativ.

Posebej občutljiva je povezava z Metelkovo. V javnosti se pogosto pojavlja očitek, da je Metelkova 6 nekakšno središče dobro financiranega levega aktivističnega nevladnega omrežja. CNVOS po drugi strani navaja, da je bilo od 103 organizacij članic Glasu ljudstva le 8 na naslovu Metelkova 6, na tem naslovu pa naj bi skupno delovalo 22 organizacij.

Primer političnega aktivizma levih NVO – jev si lahko ogledate tukaj:

Ko postanejo janšisti vsi, ki niso ekstremni levičarji – Nacionalka nujno potrebuje grški scenarij. pic.twitter.com/h9eaZJV8fv

— Albin Vrabič (@AVrabic) June 1, 2026

start=”3505″ data-end=”3731″>To ne pomeni, da vprašanje financiranja ni legitimno. Ravno nasprotno. Če organizacije prejemajo javni denar, mora javnost vedeti: koliko, za kaj točno gre denar, po katerih razpisih, s kakšnimi rezultati in kdo je preveril učinke porabe?

Težava je občutek dvojnih meril. Ko bolnik čaka mesece ali leta na pregled, ko se šole in vrtci borijo z dotrajano infrastrukturo, ko zdravniki opozarjajo na razpad sistema, ko država ne financira zdravljenja otrok  z redkimi obolenji, medtem pa vsako leto razdeli stotine milijonov evrov nevladnemu sektorju – predvsem levim aktivnističnim organizacijam, je vprašanje prioritet in financiranja z davkoplačevalskim denarjem povsem upravičeno.

Zato bi morala država narediti jasno ločnico. Denar za humanitarne, socialne in zdravstveno-pomočne programe je eno. Denar za politični aktivizem, kampanje in pritisk na oblast pa je nekaj drugega. Če organizacija nastopa kot politični akter, naj bo tudi financirana in obravnavana z enako strogimi pravili transparentnosti kot politični akterji.

Slovenija potrebuje nevladne organizacije, ki pomagajo ljudem. Potrebuje društva, ki rešujejo konkretne probleme. Potrebuje prostovoljce, humanitarce, gasilce, športna društva, organizacije za invalide in pomoč žrtvam nasilja. Ne potrebuje pa sistema, v katerem se javni denar brez jasnih učinkov preliva v politično-aktivistične kroge, medtem ko se davkoplačevalcem razlaga, da za osnovne javne storitve vedno znova zmanjka denarja.

Zato je ključno vprašanje preprosto: ali država financira javno korist — ali politično zaledje? In dokler odgovori ne bodo popolnoma jasni, bo nezaupanje javnosti samo še raslo.

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA