Primer odpoklica nekdanjega slovenskega veleposlanika v ZDA Toneta Kajzerja se ponovno odpira. V ospredju so očitki, da je bila zgodba o domnevni “zlorabi depešnega sistema” uporabljena predvsem za politični obračun z diplomatom, ki je opozoril na sporno ravnanje državnega aparata med predsedniško kampanjo.

Jedro zadeve je depeša, povezana z zbiranjem podpisov za takratno predsedniško kandidatko Natašo Pirc Musar. Po pojasnilih v državnem zboru je bila v njej prošnja, naj veleposlaništva objavijo njen naslov za zbiranje podpisov volivcev. Depešo je Ministrstvo za zunanje zadeve poslalo diplomatsko-konzularnim predstavništvom na zaprosilo Ministrstva za notranje zadeve, ki ga je takrat vodila Tatjana Bobnar.

Prav tu se začne politično najbolj občutljiv del zgodbe. Opozicija je že takrat opozarjala, da vprašanje ni le, kdo je dokument posredoval naprej, ampak predvsem, zakaj se je državni komunikacijski sistem sploh uporabil za zadevo, povezano z eno kandidatko v predsedniški tekmi. Iz vrst SDS so trdili, da ostali kandidati niso bili obravnavani na enak način, zato naj bi bila Pirc Musarjeva v privilegiranem položaju.

Ko je zadeva prišla v javnost, se je pozornost hitro preusmerila na Kajzerja. Vladajoča stran je poudarjala domnevno nepooblaščeno razkritje depeše, manj pa se je govorilo o vprašanju, ali je bilo sploh primerno, da se državni sistem uporabi za objavo informacij, povezanih s predsedniško kampanjo.

Kritiki zato sprašujejo: je bil Kajzer res glavni problem ali je postal grešni kozel, ker je razgalil neprijetno vprašanje za vlado Roberta Goloba? Če je bila depeša povezana z zbiranjem podpisov za kandidatko, je povsem legitimno vprašanje, ali je država ravnala nevtralno ali pa je njen aparat deloval v korist ene politične strani.

Vladajoči so sicer zatrjevali, da gre za ustaljeno prakso in da imajo možnost zbiranja podpisov prek veleposlaništev vsi kandidati. A politični priokus ostaja. Zlasti zato, ker je oblast ostro ukrepala proti diplomatu, medtem ko vprašanje ravnanja ministrstev ni dobilo enako ostrega epiloga. Tudi nekdanji predsednik republike Borut Pahor je ob Kajzerjevem odpoklicu opozoril, da pred odločitvijo vlade ni bil seznanjen, ukrep pa je ocenil kot nesorazmeren.

Zgodba je pozneje dobila še dodaten zaplet. Tatjana Bobnar, ki je bila v času dogajanja notranja ministrica, se je kasneje zaposlila prav pri predsednici republike Nataši Pirc Musar kot svetovalka za človekovo varnost. To samo po sebi še ne dokazuje nepravilnosti, je pa politično nerodno. Javnost ima pravico vprašati, ali je šlo zgolj za administrativni postopek ali za širši vzorec prepletanja državnih institucij, politike in osebnih kariernih poti.

Primer Kajzer zato ni samo zgodba o eni depeši. Je zgodba o merilih. Ko diplomat razkrije dokument, ga oblast odpokliče. Ko pa se državni sistem uporabi za komunikacijo, ki koristi predsedniški kandidatki, se to označi za običajno prakso. Ključno vprašanje ostaja: je bil Tone Kajzer kaznovan zato, ker je kršil pravila, ali zato, ker je odprl temo, ki je oblast ni želela slišati?

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA