V zadnjih dneh smo priča novi predstavi politične panike. Po družbenih omrežjih se širijo dramatični zapisi, videonagovori kulturnikov, opozorila vplivnežev in komentarji političnih navijačev, ki javnost strašijo z domnevno “politično policijo”. Po njihovem naj bi zakon o parlamentarni preiskavi pomenil preiskovanje navadnih državljanov, brskanje po telefonih, nadzor zasebnega življenja in celo “špeganje v spalnice”.

A ob vsej tej histeriji se postavlja zelo preprosto vprašanje: so ti ljudje zakon sploh prebrali? Ali pa zgolj sodelujejo v novi propagandni akciji, kjer je pomembno samo to, da se ljudi prestraši, vsebina pa očitno ni več pomembna? Zakon se namreč tiče nosilcev javnih funkcij – po novem bo odgovornost do porabe javnega denarja večja. Zasebni subjekti nimajo prav nič s tem.

Zakon o parlamentarni preiskavi namreč v osnovi govori o zadevah javnega pomena. Prvi člen določa, da se parlamentarna preiskava opravi zato, da se ugotovi in oceni dejansko stanje, ki je lahko podlaga za odločanje Državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij, za spremembe zakonodaje in za druge odločitve iz pristojnosti DZ.

To pomeni nekaj povsem drugega od tega, kar skušajo prikazati levi propagandisti. Namen parlamentarne preiskave je vezan predvsem na javne funkcije, javni interes, odgovornost oblasti, delovanje institucij in porabo javnega denarja.

Ne gre za splošno dovoljenje, da bi politika kar po svoje brskala po življenjih navadnih državljanov. Ne gre za lov na ljudi. Ne gre za vdor v spalnice. Ne gre za tajno policijo. Gre za vprašanje odgovornosti tistih, ki upravljajo državo, odločajo o javnem denarju, vodijo institucije ali poslujejo z državo.

Parlamentarna preiskava lahko zadeva ministre, predsednika vlade, državne sekretarje, direktorje javnih zavodov in agencij, župane, uradnike, poslance in druge nosilce javnih funkcij. Lahko zadeva tudi podjetja v državni lasti ali subjekte, ki poslujejo z državo. V določenih primerih se lahko dotakne tudi zasebnih oseb ali podjetij, vendar predvsem takrat, kadar je njihovo ravnanje povezano z javnimi sredstvi ali vprašanjem javnega pomena.

In prav tu očitno nastane problem. Ko se začne govoriti o javnem denarju, odgovornosti funkcionarjev, poslovanju z državo in nadzoru nad oblastjo, se na levi strani političnega prostora nenadoma prižgejo vsi alarmi. Namesto razprave o vsebini zakona dobimo čustvene videe, dramatične izjave in floskule o diktaturi.

Najlažje je ljudem reči: “Pazite, prišla bo politična policija!” Veliko težje pa je razložiti, kateri člen naj bi to dejansko omogočal. Politična policija je nekaj povsem drugega. To je sistem, ki nadzoruje politične nasprotnike, prisluškuje državljanom, zbira podatke o ljudeh zaradi njihovih političnih prepričanj, zastrašuje opozicijo in z represijo varuje oblast.

In prav zato je uporaba tega izraza danes še toliko bolj cinična. V nekdanji Jugoslaviji so ljudje zelo dobro vedeli, kaj pomeni politični nadzor. Drugače misleči so bili spremljani, zasliševani, pritiskani in utišani. To ni bila parlamentarna preiskava javnega denarja. To je bil sistem represije.

Danes pa nekateri isti politični krogi izraz “politična policija” uporabljajo skoraj za vsak poskus preverjanja odgovornosti oblasti. Če se odpre vprašanje porabe javnih sredstev, je to po njihovem že napad na demokracijo. Če se govori o odgovornosti funkcionarjev, je to že diktatura. Če se zahteva nadzor nad delovanjem institucij, je to že fašizem.

Takšna manipulacija ni naključna. Namen je jasen: javnost je treba prestrašiti, še preden bi sploh razumela, kaj zakon v resnici ureja. Seveda obstajajo legitimna vprašanja. Vsak zakon mora imeti varovalke. Vsaka parlamentarna preiskava mora spoštovati pravice ljudi. Vsaka zloraba oblasti je nevarna, ne glede na to, kdo jo izvaja. O tem se je treba pogovarjati resno.

Toda nekaj povsem drugega je resna razprava o pravnih varovalkah, nekaj povsem drugega pa je politično gledališče, v katerem se ljudem prodaja zgodba, da jim bo nekdo zaradi parlamentarne preiskave brskal po telefonih in spalnicah. Če kdo trdi, da zakon odpira vrata zlorabam, naj pokaže konkreten člen. Naj razloži konkretno nevarnost. Naj pove, kje točno piše, da se bodo preiskovali navadni državljani zaradi svojih zasebnih življenj.

Če tega ne zna, potem ne razpravlja o zakonu, ampak širi propagando. Posebej zanimivo pa je, da se danes nekateri zgražajo nad domnevnim političnim obračunavanjem, medtem ko slovenska javnost še vedno zelo dobro pomni leto 2014 in zapor Janeza Janše tik pred volitvami. O tem, ali je šlo za pravno državo ali politično operacijo, se slovenska javnost prepira še danes. A ravno zato bi morali biti pri besedah, kot je “politična policija”, še toliko bolj previdni.

Ker če vsak nadzor nad oblastjo razglasimo za diktaturo, potem demokracija izgubi svoj smisel. Parlamentarna preiskava ni namenjena temu, da se preganja navadne državljane. Namenjena je temu, da se odpre vprašanja javnega pomena, odgovornosti nosilcev oblasti, delovanja institucij in porabe javnega denarja.

To je bistvo, ki ga v tej umetno ustvarjeni paniki marsikdo namenoma zamolči. Zato bi bilo za vse, ki snemajo dramatične videe in delijo parole o “politični policiji”, dobro, da najprej naredijo nekaj zelo preprostega: preberejo zakon.

Šele potem naj strašijo ljudi. Ker demokracije ne ogroža parlamentarna preiskava javnega denarja. Demokracijo ogroža manipulacija, v kateri se vsak poskus nadzora nad oblastjo predstavi kot napad na državljane.

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA