Ko je Slovenija v letih 2013 in 2014 reševala banke, je država za njihovo dokapitalizacijo namenila skoraj 3,65 milijarde evrov. Danes, ko razvojni zakon predvideva davčne razbremenitve za prebivalce in gospodarstvo, pa poslušamo opozorila o milijardnih luknjah in ogroženi socialni državi. Predsednik stranke Fokus Marko Lotrič je v razpravah na RTV zagovarjal razvojno usmeritev zakona. Primerjava z bančno sanacijo pa odpira vprašanje: zakaj se ob milijardah za stabilizacijo finančnega sistema in ob razbremenitvah ljudi uporablja tako različno politično sporočanje in tako ostro nasprotovanje skrajno levih?
Ko so reševali banke, so se našle milijarde
Podatek ni politična ocena, temveč izhaja iz uradne državne dokumentacije. Dodatno so bile slabe terjatve prenesene na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). Takrat je prevladoval argument, da je treba preprečiti zlom bančnega sistema, zaščititi prihranke prebivalcev in ohraniti delovanje gospodarstva. Sanacija je bila deležna tudi številnih kritik, vendar so pristojne institucije poudarjale, da je nujna za finančno stabilnost države.
In država je zagotovila milijarde.
Danes le 647 milijonov za razbremenitve in za ljudi, a skrajna levica širi opozorila o javnofinančni katastrofi?
Ko je leta 2013 in 2014 leva vlada za sanacijo bančnega sistema namenila milijarde evrov, od tega 3,65 milijarde evrov samo za dokapitalizacijo bank, smo morali razumeti, da gre za “nujno reševanje države”. Takrat ni bilo velikih razprav o tem, kdo bo vse to plačal.
Danes, ko naj bi z razvojnim zakonom ljudem in gospodarstvu namenili približno 647 milijonov evrov letno več zaradi obremenitev v preteklih letih, pa panika, zgražanje in referendum.
Očitno v Sloveniji ni težava, koliko denarja je v igri, ampak komu je namenjen.
Za banke in takratno vlado so bile milijarde državna odgovornost. Za pomoč ljudem in gospodarstvu pa je že nekaj sto milijonov razlog za namišljen državni preplah.
@rtvslo .si
@RTV_Slovenija— Marko Lotrič (@LotricMarko) November 3, 2026
Finančni minister Andrej Šircelj je 2. novembra predstavil novo oceno učinkov zakona. Po izračunu ministrstva bi se ob upoštevanju pričakovanih gospodarskih odzivov javnofinančni prihodki zmanjšali za približno 647 milijonov evrov letno. To ni neposredno nakazilo 647 milijonov prebivalcem, temveč ocena zmanjšanja prihodkov javnih blagajn zaradi različnih zakonskih ukrepov.
Marko Lotrič: Razvoj naj bo naložba v prihodnost
Predsednik stranke Fokus Marko Lotrič je že v majski razpravi na RTV Slovenija zagovarjal razvojni zakon kot ukrep za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Njegovo stališče temelji na prepričanju, da država ne more ustvarjati dolgoročne blaginje zgolj z obstoječo davčno obremenitvijo, temveč mora ustvarjati tudi pogoje za nove investicije, boljša delovna mesta in višjo dodano vrednost. Primerjava z bančno sanacijo to razpravo postavlja v zanimivo perspektivo. Leta 2013 je bil poudarek na reševanju finančnega sistema. Zagovorniki razvojnega zakona pa govorijo o razbremenitvah, ki bi podjetjem omogočile konkurenčnejše poslovanje, prebivalcem pa zmanjšale nekatere vsakodnevne stroške. Seveda gre za različna ekonomska ukrepa.
Kje je razlika med stroškom in naložbo?
Fiskalni svet je septembra opozoril, da bi ravojni zakon leta 2027 lahko neposredno poslabšal javnofinančni saldo za približno 1,2 milijarde evrov. Ministrstvo za finance je pozneje predstavilo nižjo oceno, ki poleg pričakovanih gospodarskih odzivov upošteva tudi novejše podatke. Vzdržnost javnih financ tako ni vprašljiva, kaj torej je? Morda le politični aspekt.
Banke smo reševali tudi zaradi ljudi. Zakaj se danes prepiramo o njihovih razbremenitvah?
Vprašanje razvojnih prioritet je povsem upravičeno. Slovenija mora namreč odločati tudi o tem, kako visoko obdavčiti delo, kako podpreti podjetništvo ter kako prebivalcem omogočiti dostopnejše osnovne življenjske potrebščine. In prav o teh vprašanjih bi morala potekati vsebinska razprava.
Ali imamo enaka merila za vse milijarde?
Bančna kriza je pokazala, kako hitro lahko slabe odločitve v finančnem sistemu postanejo problem celotne države. Razprava o razvojnem zakonu pa odpira drugačno vprašanje: koliko prostora ima država za razbremenitve, ne da bi pri tem ogrozila javne storitve?
Slovenija je leta 2013 pokazala, da zna v izrednih razmerah za stabilizacijo finančnega sistema zagotoviti milijarde. Danes mora pokazati, ali zna z enako resnostjo načrtovati tudi dolgoročne ukrepe za razvoj gospodarstva in blaginjo prebivalcev. Prav to je bistvo razprave o razvojnem zakonu.
P.N.