Zakaj sindikati nasprotujejo zakonu, ki med drugim predvideva nižji DDV za osnovna živila, možnost cenejše energije in manjše prispevke za samozaposlene z najnižjimi prihodki? Ministrica za okolje in prostor Polona Rifelj je z ostro objavo na družbenem omrežju X odprla razpravo o tem, koga slovenski sindikati dejansko zastopajo in kako svojim članom pojasnjujejo nasprotovanje razvojnemu zakonu. Ob tem se zastavlja še eno vprašanje: kje je meja med legitimnim sindikalnim bojem in politično kampanjo?
Ministrica brez ovinkarjenja: Kaj si sindikati predstavljajo pod solidarnostjo?
Ministrica Polona Rifelj je v javni objavi ostro kritizirala ravnanje slovenskih sindikatov, ki so se postavili proti Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije.
Izpostavila je štiri področja: znižanje DDV na osnovna živila, možnost nižje obdavčitve energije, razbremenitev samozaposlenih z nizkimi prihodki in ukrepe za ohranjanje visoko plačanih strokovnjakov v Sloveniji. Rifljeva se ob tem sprašuje, ali sindikati svojim članom dovolj jasno razložijo, kaj bi z zakonom pridobili in kaj bi lahko izgubili.
Zanimiva predstava solidarnosti sindikatov: proti nižjemu DDV na osnovna živila, proti cenejši energiji, proti razbremenitvi najrevnejših samozaposlenih in proti temu, da bi Slovenija zadržala najbolje plačane strokovnjake. Vse skupaj pa zaposlenim prodajo kot boj za njihove pravice.
Sindikat, katerega osnovna naloga je zastopati ekonomske in socialne interese zaposlenih, na oglasni deski zaposlenim sporoča predvsem, česa ne smejo dobiti drugi, namesto da bi pojasnil, kaj bodo njegovi člani konkretno izgubili ali pridobili.
Morda bi bilo zato dobro, da sindikati svojim članom najprej predstavijo dejstva, potem pa jih pozivajo k podpisovanju proti »razkroju Slovenije«.
Delavci niso neumni. Ko bodo ugotovili, da se jih uporablja za politične kampanje namesto za zastopanje njihovih dejanskih interesov, bo marsikdo začel razmišljati tudi o tem, zakaj sploh še plačuje članarino. Se končuje era sindikatov?
— Polona Rifelj (@polona_rifelj) September 5, 2026
Nižji DDV na hrano, manj prispevkov za najrevnejše podjetnike. Zakaj nasprotovanje?
Prav ta ukrep odpira zanimivo vprašanje solidarnosti.
Samozaposleni, ki vsak mesec komaj zbere dovolj prihodkov za plačilo prispevkov, ni nujno premožen podjetnik. Lahko gre za obrtnika, samostojnega izvajalca storitev ali posameznika, ki si šele ustvarja poslovno pot. Če sindikati zagovarjajo socialno varnost zaposlenih, ali bi morali enako pozornost namenjati tudi takšnim oblikam dela?
To je eden ključnih očitkov ministrice Rifelj. Vendar je treba razlikovati med nasprotovanjem celotnemu zakonu in nasprotovanjem posameznim razbremenitvam. Sindikati namreč zatrjujejo, da nižjim cenam načeloma ne nasprotujejo, ampak dvomijo, da bodo nižje davčne stopnje brez dodatnih varovalk dejansko znižale cene na trgovskih policah.
Sindikalna kampanja »Proti razkroju Slovenije«
Še ostrejše polemike je sprožila sindikalna kampanja, poimenovana »Proti razkroju Slovenije«. Reprezentativne sindikalne centrale so v podporo referendumu zbrale 42.694 overjenih podpisov, referendum o razvojnem zakonu pa bo 6. decembra 2026. Sindikati trdijo, da zakon ogroža financiranje pokojnin, zdravstva in drugih javnih storitev ter spreminja pomembne sistemske ureditve brez ustreznega socialnega dialoga.
To so vprašanja, na katera bi morali jasno odgovarjati tako sindikati kot predlagatelji zakona.
Je nasprotovanje razvojnemu zakonu tudi politična kampanja?
Sindikalno organiziranje je pomemben del demokratične družbe. Sindikati niso dolžni podpreti vsakega predloga vlade, četudi vsebuje posamezne ugodnosti za delavce. Pravica do nasprotovanja zakonodaji in zbiranja podpisov za referendum je legitimna.
Gre za resen očitek, ki ga ni mogoče dokazati zgolj z dejstvom, da sindikati nasprotujejo zakonu vladajoče koalicije. Je pa povsem upravičeno pričakovati, da sindikalne organizacije transparentno pojasnijo svoje argumente, izračune in pričakovane posledice zavrnitve oziroma uveljavitve zakona. Zaposleni si zaslužijo celovite informacije, ne zgolj politično učinkovitih gesel.
Kaj pa visoko plačani strokovnjaki? Je tudi njihova razbremenitev del solidarnosti?
Posebno področje razprave je predvidena razvojna oziroma socialna kapica. Zakon bi omejil najvišjo osnovo za plačilo socialnih prispevkov na 7.500 evrov bruto mesečno. Zagovorniki ukrepa poudarjajo, da Slovenija pri najbolje plačanih strokovnjakih tekmuje s tujino in da visoke obremenitve lahko zmanjšujejo njeno privlačnost za zahtevna, visoko produktivna delovna mesta.
Sindikati opozarjajo, da bi ukrep neposredno koristil predvsem zaposlenim z najvišjimi plačami, hkrati pa zmanjšal prihodke socialnih blagajn. Rifljeva vprašanje postavlja drugače: ali ni tudi ohranjanje dobro plačanih strokovnjakov in delovnih mest dolgoročno pomembno za financiranje skupnih javnih storitev?
Odgovor ni preprost.
Zato bi morala razprava o razvojni kapici temeljiti na oceni celotnih gospodarskih in javnofinančnih učinkov, ne zgolj na delitvi zaposlenih na bogate in revne.
Kdo bo plačal račun?
Prav tako pa opozorila o javnofinančnih tveganjih sama po sebi ne dokazujejo, da so vse predlagane razbremenitve škodljive.
Se končuje era sindikatov?
Ministrica Polona Rifelj je svoj zapis zaključila z vprašanjem, ali bodo zaposleni zaradi političnega delovanja sindikatov začeli razmišljati o smiselnosti plačevanja članarine. To je ostra napoved oziroma retorično vprašanje, ne pa že dokazan trend množičnega odhajanja članov. A tudi brez takšne napovedi je razprava o zaupanju v sindikate pomembna.
Če želi sindikat nasprotovati razvojni zakonodaji, ima do tega vso pravico. Toda svojo odločitev mora znati pojasniti tudi zaposlenemu, ki se sprašuje, ali bi mu nižji DDV, manjša davčna obremenitev ali ugodnejši pogoji poslovanja koristili. Enaka odgovornost velja za vlado: tudi ta mora jasno pokazati, kako bo financirala ukrepe, ki jih predlaga.
P.N.