Na Ministrstvu za kulturo naj bi po menjavi oblasti odkrili resno finančno težavo: denarja naj bi zmanjkalo za skoraj devet milijonov evrov. Nova ministrica Ignacija Fridl Jarc je včeraj podala izjavo, da se podatki ob primopredaji poslov in podatki po poznejšem pregledu ne ujemajo, zato ministrstvo do rebalansa ne sprejema novih zahtevkov za izplačila in napoveduje zmanjšanje že pogodbeno odobrenih sredstev.
Gre za vprašanje, na katero javnost zasluži jasen odgovor. Ne z izgovori, ne s političnimi etiketami in ne s preusmerjanjem pozornosti. Če je ministrstvo razpolagalo s skoraj 280 milijoni evrov javnega denarja, potem mora biti popolnoma jasno, kdo je sredstva prejel, po kakšnih merilih, za katere projekte in s kakšnimi rezultati.
Zato je finančna preglednost očitno več kot potrebna. Ko se ob skoraj rekordnem proračunu pojavi skoraj 10-milijonska luknja, ni dovolj reči, da gre za politični napad ali obračunavanje. To je državni denar. To je denar davkoplačevalcev. In vsak evro mora imeti sled.
Če je bilo vse zakonito, gospodarno in transparentno, potem finančni pregled ne bi smel biti problem. Če pa se ob vprašanju revizije takoj začne strašiti s političnim pregonom, se javnost upravičeno vpraša, ali je težava res v nadzoru — ali v tem, kaj bi nadzor lahko pokazal.
Nekdanja ministrica Asta Vrečko očitke zavrača in opozarja, da gre za napad na kulturni sektor. A tudi to ne odgovori na ključno vprašanje: če je bil proračun tako visok, zakaj zdaj denarja ni dovolj za že prevzete obveznosti?
V tej zgodbi ne gre za napad na kulturo. Kultura je pomembna. Umetniki, ustvarjalci, javni zavodi, knjiga, film in kulturna dediščina si zaslužijo stabilno financiranje. A prav zato mora biti sistem čist, pregleden in odgovoren. Kulturni denar ni zasebni sklad političnih izbrancev. Je javni denar.
Zato bi moral biti natančen pregled porabe v interesu vseh: ministrstva, ustvarjalcev, davkoplačevalcev in tudi nekdanjega vodstva. Če ni bilo nič narobe, bo revizija to pokazala. Če pa je bilo upravljanje res nepregledno, preveč razpršeno ali politično motivirano, potem mora nekdo prevzeti odgovornost.
Kulturna blagajna ne sme biti črna luknja, v kateri izginejo milijoni, javnosti pa ostanejo samo pojasnila o političnem pritisku. Davkoplačevalci imajo pravico vedeti, kam je šel denar, kdo ga je prejel in zakaj ga zdaj manjka.
Skoraj 10 milijonov evrov luknje ob skoraj 280 milijonih proračuna ni malenkost. Je alarm. In če politika res misli, da lahko takšne zadeve pomete pod preprogo z besedami o “finančni policiji”, se moti. Preglednost ni grožnja demokraciji. Preglednost je pogoj demokracije.
P.N.