Referendumska noč se je spremenila v pravi politični triler. Rezultati so se spreminjali iz ure v uro, pri RTV-prispevku pa je razlika tako majhna, da lahko politično zgodbo celotnega večera spremeni že nekaj sto glasov. Ob tem se odpira še eno vprašanje: kako velik vpliv je imela izjemno agresivna kampanja, v kateri je bila med najglasnejšimi prav Nika Kovač z Inštitutom 8. marec?

Pri parlamentarni preiskavi je rezultat precej jasnejši. Novela je padla, potem ko je proti glasovala večina volivcev. A prav ta referendum je pokazal, kako močno lahko na odločanje vpliva način, na katerega je neka tema predstavljena javnosti.

Manipulacija besednih zvez Levice – »Politična policija«, zasebnost in strah

Nasprotniki novele zakona o parlamentarni preiskavi niso kampanje gradili zgolj na členih zakona. V ospredju so bili udarni izrazi, opozorila pred poseganjem v zasebnost in predvsem sintagma »politična policija«.

Gre za besede, ki pri povprečnem volivcu težko ostanejo brez učinka. Ko namesto pravnega vprašanja ljudem ponudiš zgodbo o policiji, nadzoru in nevarnosti za njihove pravice, dobi referendum povsem drugo emocionalno dimenzijo. Rezultat kaže, da je takšna strategija delovala.

Nika Kovač v prvi bojni vrsti – predstavljena kot civilna družba, čeprav to ni

Pomemben del kampanje je prevzel tudi Inštitut 8. marec z Niko Kovač. Ta se ni omejila zgolj na parlamentarno preiskavo, temveč je izrazito nastopila tudi proti ukinitvi RTV-prispevka.

Kovačeva je volivce nagovarjala z zelo čustvenimi sporočili. RTV je predstavljala kot del slovenske kulturne dediščine, poudarjala njegov arhiv, verske vsebine in celo argumentirala, da je ohranjanje RTV vprašanje domoljubja. V enem od odzivov je izpostavila, da je RTV v zadnjem letu spremljalo več kot 95 odstotkov Slovencev ter da mora tisti, ki ima rad Slovenijo, po njenem glasovati PROTI ukinitvi prispevka. Koalicijo je označila kot koalicijo sovraštva, njeno civilno združenje (na RTV so jo predstavili kot civilna družba, čeprav je šlo le za skrajno leve pripadnike), pa kot združenje dobrih ljudi. Mnogi v tem ne prepoznajo retoričnih manipulacij in so enostavno nasedli njenim sugestijam. 

To ni več suhoparna razprava o tem, ali mora gospodinjstvo obvezno plačevati 14,02 evra mesečno. To je sporočilo: če si domoljub, moraš braniti RTV. In prav takšni slogani imajo v kampanji moč.

Je referendum sploh še govoril o prispevku?

Referendumsko vprašanje je bilo razmeroma preprosto: ali naj se ukine obvezno plačevanje RTV-prispevka. Toda proti koncu kampanje se je razprava močno oddaljila od samega vprašanja.

Namesto o načinu financiranja RTV in o golem zapravljanju ter finančni nevzdržnosti, se je govorilo o kulturni dediščini, domoljubju, neodvisnosti novinarstva, arhivih, mašah in nevarnosti političnega prevzema javnega zavoda. Nasprotniki ukinitve so očitno zelo uspešno prestavili razpravo z vprašanja »ali naj bo prispevek obvezen?« na vprašanje »ali želite uničiti RTV?« To pa seveda ni isto vprašanje. Toda v politični kampanji zmaga tisti, ki ljudem uspe prodati močnejšo zgodbo.

Pri RTV skoraj popoln razkol

In rezultat? Država je praktično razdeljena na polovico. Po zadnjih objavljenih podatkih je odgovor ZA ukinitev prispevka ponovno v minimalnem vodstvu, s približno 50,09 odstotka glasov proti 49,91 odstotka za odgovor PROTI.

Razlika je tako majhna, da je skoraj absurdno govoriti o jasnem mandatu ene ali druge strani. Nekaj sto oziroma nekaj tisoč volivcev lahko odloči, kateri politični tabor bo na koncu razglasil zmago.

Kampanja je očitno pustila sled

Pri dveh referendumih, kjer so bila vprašanja bolj neposredna, je rezultat precej bolj jasen. Volivci so izrazito podprli družbenokoristno delo kot pogoj pri socialni pomoči ter omejitev lokalne volilne pravice državljanom tretjih držav.

Pri parlamentarni preiskavi in RTV pa sta kampanji postali ideološki bitki. In tam so se vključili mediji, civilnodružbene leve organizacije, vplivneži in politični aktivisti (levi umetniki) ter odigrali svoj del zgodbe. Zlasti Inštitut 8. marec je v zadnjih dneh pred referendumom intenzivno mobiliziral svoje podpornike in pozival ljudi, lokale, knjigarne ter druge prostore k sodelovanju v kampanji. To ni bila tiha civilnodružbena pobuda. To je bila organizirana politična mobilizacija.

Najmočnejša zgodba pogosto premaga vsebino

Referendumski rezultat zato odpira precej neprijetno vprašanje. Koliko ljudi je dejansko prebralo zakon oziroma razumelo finančni model RTV in koliko jih je glasovalo na podlagi sloganov, videoposnetkov in čustvenih pozivov? Odgovora seveda nimamo. Toda pri tako tesnih rezultatih lahko že majhna, dobro organizirana in zelo glasna kampanja odloči referendum. In če je bila lekcija tega referendumskega vikenda kakšna, je verjetno prav ta:

v politiki ne zmaga vedno boljši argument. Pogosto zmaga tisti, ki zna argument zapakirati v močnejši slogan. In tudi tisti, ki se pretvarja, da dela v imenu širšega dobrega.

P.N.

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA