Moški v oprijetih kopalkah, ženske v burkinih: Ali še imamo enaka pravila za vse?
Plačate 25–40 evrov za vstopnico v termalni kompleks, pričakujete sproščen dan z družino, a se namesto tega znajdete v bazenu, kjer vas obkroža vse več žensk v polnih burkinih. Mnogi slovenski kopalci odkrito priznavajo: počutijo se nelagodno, tuje in izrinjeni.
Zaradi tega se slovenski kopalci počasi umikajo iz priljubljenih term. In z njimi Slovenci počasi izgubljamo kopališča, ki so bila nekoč naša.
Medtem ko moški še vedno dobivajo opozorila ali globe za nošenje ohlapnih kopalnih hlač, se ženske v polnih burkinih vse pogosteje kopajo brez kakršnihkoli težav. To sproža vse glasnejša vprašanja o dvojnih merilih, higieni in pravici Slovencev do lastnega kulturnega prostora.
Po Pravilniku o minimalnih higienskih zahtevah za kopališča in kopalno vodo (NIJZ) morajo biti vsa kopalna oblačila izdelana iz materialov, namenjenih kopanju (sintetika, lycra, poliester). Ne smejo puščati vlaken, barve ali onesnaževati vode. Bombažna ulična oblačila so prepovedana.
V praksi pa se ta pravila izvajajo zelo selektivno. Na večini kopališč (vključno z Termami Olimia, Termami Čatež, Termami 3000 in Vodnim mestom Atlantis) so burkiniji tolerirani, čeprav pokrivajo veliko večjo površino telesa, vključno z lasmi, in imajo več šivov ter gub, kjer se lahko nabirajo nečistoče. Hkrati moški za najmanjši odklon od oprijetih kopalk pogosto prejmejo opozorilo.
Slovenija je sekularna država. Ustava in Zakon o enakosti spolov zahtevata enako obravnavo vseh državljanov ne glede na spol, vero ali svetovni nazor. Javna kopališča, ki delujejo kot storitvena dejavnost in pogosto prejemajo tudi javna sredstva, morajo zagotavljati enake pogoje za vse obiskovalce. Selektivna uporaba higienskih pravil lahko predstavlja obliko posredne diskriminacije.
Poleg tega kopalni redi posameznih objektov nimajo pravne moči, da bi kršili načelo enakopravnosti. Če je higiena glavni argument, mora veljati enotno – ne le za en spol.
Slovenci počasi izgubljamo kopališča. Prostore, kjer smo se nekoč počutili domače in sproščeno, postopoma spreminjamo v prizorišče kulturnih eksperimentov, pri katerih se zdi, da je edino pravilo – da pravil ni.
Če dovolimo dvojna merila (stroga za moške, zelo popustljiva za burkinije), potem ne gre več samo za kopalke. Gre za vprašanje, kdo v tej državi še določa pravila in katera kultura bo na koncu prevladala na javnih površinah.
Čas je, da upravljavci kopališč, lokalne skupnosti in država jasno povedo: ali veljajo enaka pravila za vse ali pa smo se odločili, da bomo tiho sprejeli novo realnost. Ker če se Slovenci še naprej umikamo, bomo kmalu ostali brez kopališč, ki so bila nekoč naša.
Kaj vi mislite? Je to sprejemljivo ali je treba končno postaviti jasne, enotne standarde?
Uredništvo Notranjska