Vrhovna sodnika Barbara Zobec in Jan Zobec sta ta Radio Ognjišče spregovorila o rezultatskem sojenju in suspenzu sodnika iz obdobja Jugoslavije. Kot sta v svojem intervjuju dejala, do tovrstnega sojenja pride zato, ker je sodnik politično odvisen, ker želi biti nekomu všeč ali pa zato, ker je ujet v politično korektnost. Rezultatsko sojenje je lahko tudi posledica premočne “ideološke vrednostne usmeritve”. Razvpitega primera Radonjić se ob tem nista posebej dotaknila, se je pa Zobčeva spomnila na primer Miklavčič iz 70. let preteklega stoletja, ko so sodnika zaradi zapisa o povojnih pobojih aretirali in odstranili iz sodne dvorane: “Kar me skrbi v zvezi s tem, pa je tudi dejstvo, da je bil obračun s sodnikom Miklavčičem partijsko, zunajsodno dirigiran, medtem ko je obračun s sodnikom Radonjićem obračun tako imenovane vodstvene strukture sodstva z njim. Tu seveda stranke, ki so sedaj na oblasti, niso imele ničesar.”
Za Radio Ognjišče sta, v oddaji “Spoznanje več, predsodek manj”, tokrat spregovorila vrhovna sodnika Jan Zobec in Barbara Zobec. V pogovoru sta se dotaknila tudi razvpitega suspenza sodnika v primeru Zvezdana Radonjića, ki je razsojal v primeru Milka Noviča. Ob tem sta izpostavila problematiko t. i. rezultatskega sojenja, ki se po prepričanju Zobčeve dogaja v sodnikovi glavi: “Vendar pa vselej, ko imamo opraviti z očitno napačno odločitvijo, z odstopanjem od ustaljene sodne prakse, s protislovji v argumentaciji, denimo s citiranjem lastne sodne prakse, ki pa je potem pri odločanju sodišče ne upošteva, ali celo odloči v nasprotju z njo, lahko pomislimo, da gre za rezultatsko sojenje.” Tovrstno sojenje je bilo po njenem opažanju prisotno v zvezi z odločitvijo ustavnih sodnikov glede rebalansa proračuna ali je le-ta v skladu s tako imenovanim fiskalnim pravilom.
“Ustavno sodišče je reklo, da sta zakon o fiskalnem pravilu in proračun pravna akta istega ranga ter, da zato nujne medsebojne skladnosti ne bo presojalo, kar pa je seveda v nasprotju z lastno prakso tega istega ustavnega sodišča in tudi z utrjenimi spoznanji pravne doktrine, namreč to, da bi bil proračun v rangu zakona. V tem primeru pač človek pomisli, da je imelo sodišče pred očmi samo rezultat, izrek, ter da je bilo vse drugo le v službi oziroma sredstvo opravičevanja že v naprej sprejete odločitve,” je še pojasnila Zobčeva, gospod Zobec pa je jasno povedal razloge, zaradi katerih po njegovem prepričanju prihaja do rezultatskega sojenja. Kot je navedel so to: sodnikova politična odvisnost, želja ravnati všečno, ujetost v spone politične korektnosti, tovrstno sojenje pa je lahko tudi posledica premočne “ideološke vrednostne usmeritve”. Ob tem je še pristavil: “Seveda boste tudi pri rezultatskem sojenju našli argumente za odločitev. Le da bodo ti argumenti prilagojeni odločitvi ne pa, da so sprejete odločitve posledica argumentov. Se pravi obrnjena situacija, kot bi morala biti.”
Ob tem je gospod Zobec še pojasnil, da ni mogoče predvideti, kdaj bo prišlo do tovrstnega sojenja. Je pa kot primera navedel prav že navedeni proračun in še odločbo, ki se nanaša na financiranje privatnega šolstva. Ob tem je še pojasnil kako vemo, da je šlo v teh dveh primerih za rezultatsko sojenje: “Da je šlo za rezultatsko sojenje prepoznamo po nategovanju argumentov na Prokrustovo posteljo že v naprej sprejete odločitve želenega rezultata, potem nedoslednosti v argumentaciji, nedoslednosti pri uporabi argumenta sodnega precedensa.” Dotaknil se je tudi suspenza, ki je v skladu z njegovo obrazložitvijo “ukrep odstranitve sodnika iz sodniške službe”. Pojasnil je tudi, da bi morali s tovrstnim ukrepom postopati skrajno odgovorno, med drugim prav zato, ker se v skladu z Zakonom o sodniški službi, le-tega lahko izreče samo v primerih, ko bi bila sodniku zaradi nekega dejanja zagrožena kazen do dveh let zaporne kazni. “Dejansko pa določbe Zakona o sodnem svetu predsedniku vrhovnega sodišča, ki je tudi pobudnik disciplinskega postopka, omogočajo, da se njemu neljubih sodnikov s tem ukrepom kratko malo znebi. S tem se vmeša v občutljivo razmerje med vejami oblastmi, ki ga pomenijo medsebojne zavore in ravnotežja.”
V oddaji so se posredno dotaknili tudi primera sodnika Zvjezdana Radonjića, na katerega letijo očitki o verbalnem deliktu, se je pa Zobčeva spomnila sorodnega primera v zadevi Miklavčič iz 70. let. preteklega stoletja. Po prepričanju tedanjih oblasti je šlo za verbalni delikt oziroma pisni prispevek o povojnih pobojev domobrancev, zaradi katerega je bil aretiran in odstranjen iz sodišča. “Kar me skrbi v zvezi s tem, pa je tudi dejstvo, da je bil obračun s sodnikom Miklavčičem partijsko, zunajsodno dirigiran, medtem ko je obračun s sodnikom Radonjićem obračun tako imenovane vodstvene strukture sodstva z njim. Tu seveda stranke, ki so sedaj na oblasti, niso imele ničesar.” Sodnika sta se v oddaji dotaknila še področja vplivnih odvetniških družb v Sloveniji, nepotizma, klientelizma in ideologiji na sodiščih.
Nedavno pa smo na našem mediju v oddaji Tema dneva gostili prav sodnika Radonjića. ki je v medijih dvignil veliko prahu z opozarjanjem na nepravilnosti v slovenskem sodstvu in bil tudi žrtev maščevanja, o čemer je v oddaji na Nova24TV stvar pojasnil tudi bolj podrobno: “Tu gre tudi za količinske popuste. Se pravi, da če se sodnik pravočasno umiri se vse to pozabi, potem se pa zadeva nadaljuje, kot da ni bilo nič.” A ker se Radonjić ni umiril je dobil “rdeči karton” oziroma suspenz. Obstaja namreč jasno razlikovanje med prvorazrednimi sodniki, ki si lahko privoščijo vse in drugorazrednimi, ki morajo paziti na vsako izrečeno besedo. Čas, ki ga je dal sodstvu, da se od znotraj spremeni je po njegovem mnenju potekel, o vrnitvi med sodnike pa ne razmišlja. Pridobljene izkušnje mu bodo koristile, ko se bo naslednje leto podal v odvetniške vode.
Uredništvo, prvotno objavljeno tukaj.
