Nižji DDV na osnovna živila in energente, razvojna kapica, manjša obremenitev dela in ukrepi za podjetnike. Zagovorniki Zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije v njem vidijo pot do hitrejše gospodarske rasti in konkurenčnejše države. Sindikati pa opozarjajo, da bi lahko račun za davčne razbremenitve na koncu plačali pokojninski, zdravstveni in drugi javni sistemi.

Razprava o tako imenovanem razvojnem zakonu je postala eden ostrejših politično-ekonomskih sporov letošnje jeseni.

Na eni strani je argument, da mora Slovenija zmanjšati obremenitve dela in gospodarstva, če želi zadržati strokovnjake, privabljati investicije in ustvariti boljše pogoje za podjetništvo. Vlada je ob razpravah o zakonu poudarjala predvsem razbremenitev dela, povečanje konkurenčnosti ter bolj stabilno poslovno okolje.

Na drugi strani reprezentativne sindikalne centrale trdijo, da zakon posega v financiranje socialne države in da bi bilo treba tako obsežne sistemske spremembe sprejemati skozi socialni dialog, ne v enem interventnem paketu.

Nižji DDV se sliši dobro – zakaj bi temu kdo nasprotval?

Med najbolj privlačnimi ukrepi sta nižji DDV za določena osnovna živila in znižana stopnja za nekatere energente. Sindikati pri tem ne nasprotujejo nujno samemu znižanju davka. Njihov pomislek je drugačen: zakon po njihovi oceni nima dovolj močnih varovalk, ki bi zagotovile, da se davčna razlika v celoti prelije v nižjo ceno za kupca in ne ostane deloma v trgovskih oziroma drugih maržah.

Največji spopad zaradi razvojne kapice

Še precej ostrejši je spor pri tako imenovani razvojni oziroma socialni kapici. Njen namen je omejiti višino osnove, od katere se pri najvišjih plačah plačujejo socialni prispevki. Zagovorniki tak ukrep vidijo kot način, kako zmanjšati strošek visoko usposobljenih zaposlenih in preprečiti njihov odhod v tujino.

Sindikati temu nasprotujejo predvsem zato, ker bi največjo neposredno korist imeli ljudje z najvišjimi plačami, hkrati pa bi se zmanjšali prihodki socialnih blagajn. ZSSS to izrecno izpostavlja kot enega ključnih razlogov za nasprotovanje zakonu.

Tako pridemo do precej klasičnega slovenskega spora: ali je bolje zmanjšati obremenitev najbolj produktivnega in najbolje plačanega dela ter računati na hitrejšo rast, ali ohraniti višje prispevke zato, da bi bila določena skupina ljudi pač zadovoljna?

Fiskalni svet: zakon bi gospodarsko rast spodbudil

Posebej zanimiva je septembrska analiza neodvisnega Fiskalnega sveta. Ta ugotavlja, da bi uveljavitev zakona verjetno spodbudila gospodarsko rast in nadomestila javno finančni izpad drugje.

Fiskalni svet ocenjuje, da bi lahko neposredno poslabšanje salda leta 2027 znašalo približno 1,2 milijarde evrov oziroma 1,5 odstotka BDP. Ob tem opozarja, da so v znesku tudi začasni ukrepi in da izračuni predstavljajo scenarije, ne napoved dejanskega primanjkljaja.

Sindikati: spremembe brez socialnega dialoga

Sindikati zakonu očitajo tudi način njegovega sprejemanja. Po njihovih navedbah posega v deset zakonov, od katerih je večina sistemskih in zadeva področja, o katerih običajno razpravlja Ekonomsko-socialni svet. Menijo, da bi se morali ukrepi o prispevkih, pokojninah in drugih socialnih vprašanjih najprej uskladiti med vlado, delodajalci in delojemalci. To je zanje dodatni razlog za referendum.

Dve različni predstavi o razvoju?

Spor zato ni zgolj o enem davku ali eni kapici. Gre za dve različni predstavi o tem, kako naj Slovenija dosega razvoj. Vladna stran poudarja nižje obremenitve, več zasebnih investicij, boljše pogoje za podjetništvo in možnost, da hitrejša rast sčasoma poveča tudi davčne prihodke. Opozicija želi ohraniti status quo pod pretvezo strahu pred razvojem, spremembami in uspehom Janševe vlade.

P.O.

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA