Danes, v nedeljo, 15. novembra 2026, Slovenija znova voli. V 212 občinah se odpirajo volišča, volivci izbirajo župane in občinske svetnike. Za županske stole se poteguje 614 kandidatov (od tega le 123 žensk), v 45 občinah pa je rezultat že vnaprej znan – kandidira le eden, večinoma aktualni župan. V več kot polovici občin bo zmagovalec znan že po prvem krogu. Drugi krog, kjer bo potreben, sledi 29. novembra.
Številka 212 ni naključje. Slovenija ima 212 občin in točno toliko županov. Leta 1994 jih je bilo 147. Od takrat smo jih ustvarili še skoraj 70. Za državo z dobrimi 2,1 milijona prebivalcev je to ena najgostejših mrež lokalnih oblasti v Evropi.
Večni župani in pomanjkanje konkurence
Kritika se začne pri sami strukturi. V številnih občinah župani sedijo že desetletja. Nekateri napadajo osmi ali celo deveti mandat – torej 32 let na istem stolu. Franc Čebulj v Cerkljah na Gorenjskem in Matjaž Švagan v Zagorju ob Savi sta le dva izmed tistih, ki so občino vodili skoraj od začetka samostojne Slovenije. Zoran Janković v Ljubljani je na oblasti od 2006 in gre po šesti (oziroma po nekaterih štetjih skoraj sedmi) mandat. V 45 občinah danes sploh ni konkurence. Volivci bodo sicer glasovali za svetnike, a župana so že dobili. To ni demokracija, to je lokalni fevdalizem z demokratično fasado.
Ko kandidira le eden, se postavlja vprašanje, ali gre za resnično podporo ali za odsotnost alternative. V manjših okoljih je moč župana ogromna: odloča o zaposlitvah, o razdelitvi denarja, o tem, kdo dobi gradbeno dovoljenje in kdo ne. Dolgoletni župani gradijo mreže, ki jih je težko razbiti. Rezultat je stagnacija, klientelizem in občutek, da se “tako pač dela pri nas”.
Plače, ki rastejo, in občine, ki ostajajo majhne
Medtem ko se volitve odvijajo, župane čakajo občutno višje plače. Plačna reforma javnega sektorja jih bo do januarja 2028 dvignila tudi za skoraj 70 odstotkov. Ljubljanski župan bo po končni uveljavitvi prejemal več kot 8.100 evrov bruto osnovne plače, mariborski skoraj 7.700, tudi v manjših občinah se zneski približujejo ali presegajo 5.000 evrov. To so zneski, ki so za večino prebivalcev oddaljeni. Hkrati pa večina občin ostaja finančno odvisna od državnih transferjev. Premier Janša je danes ob oddaji glasu znova opozoril na to odvisnost in se zavzel za ustavno določitev deleža BDP za lokalno raven.
Tu se kritika zaostruje. Če imamo toliko županov in toliko občinskih aparatov, zakaj je lokalna samouprava še vedno tako šibka pri lastnih prihodkih? Zakaj se sistematično ne razpravlja o združevanju najmanjših občin? Zakon sicer predvideva minimalno število prebivalcev, a izjeme so postale pravilo. Vsaka nova občina pomeni nov županski stol, novo plačo, novo upravo – in novo točko političnega vpliva.
Danes se bo v večjih mestih (Ljubljana, Maribor, Koper) odvijala prava tekma. V Ljubljani Janković prvič po dolgih letih resno tvega drugi krog, proti njemu stojijo tudi Luka Mesec in drugi. V manjših krajih pa se pogosto le potrjuje status quo. 123 žensk med 614 kandidati kaže, da je lokalna politika še vedno močno moška domena. In ko v 45 občinah ni niti formalne izbire, je sporočilo jasno: lokalna demokracija deluje selektivno.
Slovenska lokalna samouprava je bila zamišljena kot bližina ljudem. V praksi je pogosto postala bližina lokalnim mogotcem. 212 županov ni nujno znak bogate demokracije. Lahko je tudi znak razdrobljenosti, neučinkovitosti in politične udobnosti.
Danes volimo. A vprašanje, ki bi ga morali postavljati bolj glasno, ni le “kdo bo župan”, temveč “koliko županov si dejansko lahko privoščimo – in zakaj”.
Uredništvo Notranjska