Evropa ima nov simbol okoljske odgovornosti: zamašek, ki se noče posloviti od plastenke. Kdor je v zadnjem času poskušal normalno piti iz plastenke, ve, da to ni več povsem preprosto opravilo. Zamašek se obrača, moti, praska po obrazu in vztrajno dokazuje, da je postal del velike zelene preobrazbe. Ob njem so svojo slavo dočakale še papirnate slamice, ki se pogosto predajo prej kot človekova žeja.

Vse to naj bi bil dokaz, da smo kot družba končno resni glede okolja. Manj plastike. Več recikliranja. Manj odpadkov. Lepše fotografije za evropske kampanje.

Toda medtem ko navadni ljudje vadijo pitje iz plastenke z zamaškom v nosu, se v ozadju dogajajo okoljske katastrofe, ki jih nobena papirnata slamica ne more popraviti. Ena takšnih je bila sabotaža plinovodov Severni tok. Po ocenah strokovnjakov je v ozračje ušlo več sto tisoč ton metana, enega najmočnejših toplogrednih plinov v krajšem časovnem obdobju. Šlo je za dogodek, ki je imel izjemen okoljski vpliv in je pokazal, kako hitro lahko ena sama velika katastrofa zasenči leta drobnih vsakodnevnih ukrepov milijonov ljudi.

A zanimivo: pri zamaških znamo biti zelo natančni. Pri slamicah prav tako. Pri embalaži štejemo grame. Pri plastenkah določamo obliko. Pri potrošniku se preverja vsaka navada. Ko pa gre za velike energetske, industrijske ali geopolitične udarce, se razprava hitro spremeni v previdne izjave, diplomatske stavke in dolgo čakanje na odgovornost.

Tu nastane težava. Nihče resen ne trdi, da plastika ni problem. Seveda je. Nihče ne trdi, da recikliranje nima smisla. Seveda ga ima. Nihče ne pravi, da so odpadki v naravi nepomembni. So pomembni in z njimi se je treba ukvarjati. A nekaj je hudo narobe, če politika z največjo odločnostjo ureja slamice, pokrovčke in grame embalaže, pri največjih okoljskih šokih pa javnost pogosto dobi občutek, da se vse konča pri previdnem sporočilu za javnost.

Okoljska politika ne bi smela biti predstava za kamere. Ne bi smela biti tekmovanje v tem, kdo bo uvedel bolj opazen simbolni ukrep. Morala bi biti sistem, ki najprej udari tam, kjer je škoda največja. Če posamezniku razložimo, da mora spremeniti svoje navade zaradi planeta, potem mora ista logika veljati tudi za države, industrijo, energetske projekte in tiste, ki povzročijo največje posledice.

Drugače vse skupaj začne delovati kot zelena gledališka predstava. Na odru so pritrjeni zamaški, razmočene slamice in tanjša embalaža. Za zaveso pa se odvijajo dogodki, ki imajo neprimerljivo večjo težo. Morda je zamašek na plastenki koristen. Morda papirnata slamica res pomeni majhen korak. Toda planet ne bo rešen z ukrepi, ki predvsem dobro izgledajo v oglasih. Rešen bo takrat, ko bodo največje okoljske škode obravnavane z enako strogostjo, kot se danes obravnava navadnega potrošnika, ki bi rad samo normalno spil svojo pijačo.

P.N.

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA