Razprava o financiranju Inštituta 8. marec in organizacij, povezanih z Niko Kovač, se je znova znašla v ospredju slovenske politike. Razlog so visoki zneski donacij tujih fundacij in posameznikov ter dejstvo, da inštitut hkrati aktivno sodeluje v referendumskih in političnih kampanjah v Sloveniji, a le ko je na oblasti desnica. Ključno vprašanje zato ni več zgolj, ali je takšno financiranje zakonito, temveč tudi, kje naj demokratična država postavi mejo med legitimnim delovanjem civilne družbe in vplivanjem tujega kapitala na domače politične odločitve.
Med financerji so oziroma so bili tudi nekatere velike mednarodne organizacije. Z Open Society Foundations je inštitut leta 2023 sklenil dogovor o triletnem financiranju v vrednosti približno 250.000 ameriških dolarjev, oziroma okoli 211.000 evrov. Mednarodna zveza za načrtovano starševstvo IPPF je v letih 2024 in 2025 namenila približno 125.000 dolarjev.
Tuji denar je dejstvo, posledično gre za vpliv na volitve – kar je Nika očitala drugim
Pri tem je treba ločiti dve stvari. Financiranje nevladne organizacije iz tujine samo po sebi ni nezakonito. Povsem drugo vprašanje pa je neposredno financiranje volilnih oziroma referendumskih kampanj.
Prav tu se politična razprava zaostruje. Nika Kovač vztraja, da Inštitut 8. marec svojih referendumskih kampanj v Sloveniji ni financiral s tujim denarjem. To je poudarila tudi ob zadnjih polemikah glede predlaganih sprememb zakonodaje. Pri vsaj enem preteklem primeru ji dajejo prav tudi ugotovitve pristojnih institucij.
Računsko sodišče leta 2023 pri financiranju kampanje ob referendumu o zakonu o vodah ni ugotovilo prekrška. Takrat je bilo Inštitutu 8. marec očitano, da naj bi kampanjo financiral z denarjem tuje Guerrilla Foundation. Ugotovljeno je bilo, da je bil denar nakazan šele po referendumu in za kasnejše delovanje organizacije.
Zato bi bilo napačno trditi, da je neposredno tuje financiranje slovenskih referendumskih kampanj Inštituta 8. marec že dokazano. Toda s tem razprava še ni zaključena.
Lahko organizacija z močnimi tujimi financerji pomembno vpliva na domačo politiko?
Prav tu se odpira širše vprašanje. Če organizacija prejema več sto tisoč evrov iz tujine, hkrati pa ima razvito infrastrukturo, zaposlene, komunikacijske kanale, znanje, medijski doseg in organizacijsko sposobnost, ki jih nato uporablja tudi pri političnih in referendumskih kampanjah, je razmejitev med »denarjem za delovanje« in »denarjem za politični vpliv« bistveno težja kot zgolj pregled enega posebnega transakcijskega računa. In prav na to opozarjajo zagovorniki spremembe zakonodaje.
V državni zbor je bil vložen predlog, po katerem organizator volilne ali referendumske kampanje ne bi mogla biti pravna oseba, ki je bila v zadnjih petih letih financirana iz tujine. Predlagatelji ukrep utemeljujejo s preprečevanjem posrednega tujega vpliva na volitve in referendume ter z željo po enakih pravilih za vse udeležence kampanj.
Inštitut 8. marec temu ostro nasprotuje. Nika Kovač trdi, da gre za poskus omejevanja njihovega delovanja in političnega pritiska na civilno družbo. Predlagana sprememba sicer sama po sebi ne bi pomenila prepovedi obstoja ali delovanja takšnih organizacij, bi pa jim lahko preprečila, da nastopajo kot uradni organizatorji volilnih oziroma referendumskih kampanj.
Pravila za politične stranke so precej stroga
Vprašanje je zanimivo tudi zaradi pravil, ki že veljajo za politične stranke in organizatorje volilnih kampanj.
Zakon določa, da organizator volilne kampanje ne sme pridobivati sredstev za kampanjo od tujih fizičnih ali pravnih oseb, z nekaterimi posebnostmi pri volitvah v Evropski parlament.
Razlog je jasen: volitve naj bi bile izraz politične volje državljanov države, ne rezultat finančne moči interesov iz tujine. Toda sodobne politične kampanje že dolgo niso več omejene samo na politične stranke. V javno razpravo se vključujejo nevladne organizacije, zavodi, društva, spletne platforme, aktivistične skupine in vplivne mednarodne mreže. In tu slovenska zakonodaja trči ob precej sodobnejši problem.
Denarja ni treba nakazati neposredno na kampanjski račun, da organizaciji daje moč
Najpomembnejše vprašanje zato morda sploh ni, ali je neka tuja fundacija plačala določen letak ali oglas. Organizacija potrebuje denar za ljudi, pisarne, tehnologijo, družbena omrežja, raziskave, oblikovanje, podatkovne baze, pravno podporo in komunikacijsko infrastrukturo.
Če je vse to skozi leta financirano tudi s tujimi sredstvi, organizacija zaradi tega objektivno pridobi večjo sposobnost izvajanja kampanj. To še ne pomeni, da financer določa njeno politično stališče.
Je pa legitimno vprašanje, ali bi morala država pri organizacijah, ki želijo neposredno sodelovati v volilnih in referendumskih kampanjah, zahtevati še višjo raven finančne neodvisnosti in preglednosti.
Inštitut: financerji nam ne določajo vsebine
Nika Kovač takšne očitke zavrača. Pojasnjuje, da se inštitut samostojno odloča, katere teme bo odpiral, ter da tujim financerjem ne dovoljuje poseganja v vsebino njihovega dela. Inštitut poudarja tudi, da se skoraj ne financira iz slovenskega državnega ali občinskih proračunov.
To je pomemben del zgodbe. Toda enako legitimno je vprašanje, ali je pri organizaciji, ki aktivno posega v slovensko politično in referendumsko dogajanje, dovolj zgolj zagotovilo, da financerji ne vplivajo na njene odločitve.
Razprava, ki presega Niko Kovač
Na drugi strani pa mora zakonodaja paziti, da pod pretvezo preprečevanja tujega vpliva ne onemogoči legitimnega delovanja civilne družbe. To ravnotežje ne bo preprosto. Toda ob podatkih, da posamezne politično aktivne nevladne organizacije iz tujine prejemajo desetine ali celo stotine tisočev evrov, vprašanja o preglednosti in mejah sodelovanja v kampanjah niso teorija zarote. So vprašanja, na katera mora demokratični sistem znati odgovoriti.
Tuji denar za delovanje nevladnih organizacij je lahko popolnoma zakonit. Toda ko organizacija neposredno vstopi v boj za izid slovenskih volitev ali referenduma, postane vprašanje izvora njenega financiranja tudi vprašanje zaupanja v politični proces.
P.N.
