Trditev, da bodo parlamentarne volitve v Sloveniji v letu 2022 prelomne, zveni kot precej obrabljena floskula. “Prelomnost” se namreč pogosto pripisuje različnim političnim dogodkom. Tudi za kakšne volitve v preteklosti se je že reklo, da bodo odločilno zaznamovale usodo države in naroda. Pri tem je tisti, ki je to izrekel, pogosto imel svojo lastno politično računico in je s tem skušal povedati, da bo malone vse narobe, če ne bodo zmagali “njegovi”.

Izbira tega, kdo naj sestavi vlado, je vselej nekaj zelo pomembnega. Zato je močno zaželeno, da se državljani v čim večjem številu udeležijo volitev in oddajo svoj glas tistemu, za katerega menijo, da je najboljša (ali vsaj najmanj slaba) izbira. Volilna udeležba je namreč še vedno najpomembnejša oblika politične participacije.

Vendar pa je stopnja “prelomnosti” odvisna od razmerja političnih sil, kakšno se vzpostavi po volitvah. Lahko pride do korenitega zasuka v politični usmeritvi vlade, lahko pa ostanejo stvari bolj ali manj enake. Eno ali drugo pa je lahko z vidika razvoja države in življenja ljudi nekaj pozitivnega ali pa negativnega, odvisno pač od izhodiščnega stanja.

Sedanja vlada po večini relevantnih kriterijev znatno uspešnejša od svoje predhodnice
O usodnosti prihajajočih parlamentarnih volitev za prihodnost Slovenije govorijo tako privrženci kot nasprotniki aktualne vlade. Prvi menijo, da je zmaga sedanje koalicije nujna zato, da lahko nadaljuje začeto delo, predvsem v smislu izvedbe korenitih sistemskih reform na različnih področjih; češ da se bo šele potem mogoče učinkovito zoperstaviti postkomunistični globoki državi. Slednji pa so prepričani, da mora nujno zmagati opozicija, ker bo s tem konec Janševe “strahovlade”, ki da v svoji težnji po obvladovanju celotne družbe vodi v razgradnjo demokracije. Predstave o tem, kaj se dogaja v slovenski politiki in kakšno je stanje v slovenski družbi, so namreč diametralno nasprotne.

Ne moremo reči, da je sedanja vlada perfektna. Prevečkrat se po nepotrebnem spušča v konflikte s svojimi – dejanskimi ali potencialnimi – nasprotniki. Njeni vodilni predstavniki bi bili lahko v svojem javnem komuniciranju bolj zadržani (prav vsakokrat pač ni treba svojega osebnega mnenja deliti z javnostjo). Ob odpiranju določenih “front” se je izpostavila ostrim kritikam doma in v tujini, ne da bi dosegla kakšne omembe vredne premike (tipičen primer je zgodba s Slovensko tiskovno agencijo, ko je vladi neljubega direktorja zamenjal človek, ki ni nič kaj bistveno boljši od njega). Vendar pa so ekonomski in drugi razvojni kazalniki za čas njenega mandata precej dobri. Gospodarska rast je relativno visoka, prihranki ljudi se večajo, brezposelnost je nizka. Sloveniji je epidemija novega koronavirusa prinesla manj gospodarske škode, kot to velja za večino članic Evropske unije. V tem smislu lahko rečemo, da je vlada sprejemala ukrepe, ki so pripomogli k ohranitvi socialno-ekonomske stabilnosti in življenjskega standarda večine prebivalcev. Ne pozabimo tudi uspešnega predsedovanja Svetu Evropske unije, kar priznavajo tudi tisti evropski voditelji, ki nikakor ne sodijo med Janševe somišljenike ali celo prijatelje.

Ocenjevanje v politiki je vselej stvar primerjalne perspektive. Glede tega je sedanja vlada po večini relevantnih kriterijev znatno uspešnejša od svoje predhodnice. Ko se je napovedovala kriza v obliki omenjene epidemije, je prejšnji premier izvedel svoj znameniti “met puške v koruzo”. Vprašamo se, kaj lahko ponudi državljanom levičarska opozicija, zbrana v koaliciji KUL, ki je v pretežni meri sestavljala prejšnjo vlado. Podobno velja za različne “nove obraze”, ki se na levem polu znova pojavljajo na sceni. Vsi ti svoje delovanje gradijo skoraj izključno na nasprotovanju Janezu Janši (samo da ni Janša, to je njihov moto). Zato praktično v ničemer ne predstavljajo kredibilne alternative.

 

dr. Matevž Tomšič